Vetta Bella m.2049

Za izhodišče izbereva majhno parkirišče pri izteku Belega potoka v Jezerski dolini. Na Lepo glavo greva prvič. Pot 625 ob tolmunih in slapovih Belega potoka do koče Brunner lepa in brez posebnosti. Od tu do vrha po nemarkirani, lahko sledljivi poti, ki mestoma zahteva nekaj več pazljivosti. Dvoglavi vrh je ozek in nekoliko izpostavljen,
razgledi na sosednje vrhove, pa osupljivi.
Kljub temu izgleda, da je Lepa glava malo obiskana. Na vrhu sva bila sama, ob sestopu pa sva srečala samo enega Celjana.

Andrej Mašera je v svojem Planinskem vodniku "Zahodne Julijske Alpe" zapisal, da je Lepa glava, lepo ime za lepo goro.

nedelja, 1.7.2018

Da rana ura ni vedno prava ura (kar se gorniških potepov tiče), se je, ne prvič, pokazalo tudi danes. Megla in hlad navzgor grede in na vrhu, toplo sonce zadnje pol sestopa. Tura polna spominov na minule vzpone in na ljudi, s katerimi sem jih opravil, razmišljanj o tem in onem in sanjarjenj o prihodnjih potepih. Pot sama brez posebnosti, edino težje mesto sva obšla desno, po rušju. Je bilo pasjim tačkam primernejše, meni pa je vseeno ali se potegnem za skalo ali za rušje. Lep potep, ki kliče po ponovnem obisku gora nad Belim potokom

https://tubojan.blogspot.com/2018/07/vetta-bella-lepa-glava.html

Tisti skok je res malo zoprn, drugače pa lepa pot. Če bi bilo vreme kot so ga napovedali, pa še lepša.

Dolina Belega potoka pod strmimi stenami te najprej prevzame že iz opisa v vodniku, pot po njej pa lahko občuduješ že prav od njenega pričetka, ko korake usmeriš ob potoku in nad njim, v katerem se voda preliva v slapičih čez skale in zbira v neštetih tolmunčkih. Kako naj bi bila taka dolina sploh osamljena, saj sem prepričana, da jo nosi v srcu prav vsak, ki je že kdaj stopal po njenih poteh in občudoval svet, ki se dviga nad njo.

V soboto tako po poti 625 na čudovito razgledno goro Lepa glava, ki se dviga nad to slikovito dolino in se prav zares lahko ponaša s tem lepo izbranim imenom. Z njenega vrha zreš v naročje Viševe skupine, občuduješ Visoko belo špico, tudi lepotico, ki kraljuje prav v bližini.
Občudovali smo tudi Visoko polico, preko katere se zarišeta Mangart in Jalovec in razmišljali o njeni zahtevnosti in možnosti vzpona tudi nanjo.

Skok nam ni povzročil težav, še prav prijetno je bilo prijeti za skalo in se malo potegniti, pri povratku smo se pa malo porazdelili, dva po skoku nazaj, eden pa okoli po rušju.

V zvezek na vrhu se pa ni bilo mogoče vpisati, je bil popolnoma moker in obarvan.

V nedeljo pa malo slabša napoved, že zjutraj je kapljalo. Ampak me ni motilo, prav prijetno je blo za hojo, ker vročine pa res ne prenesem.

Na praznični dan po skoraj desetih letih ponovno na njen dvoglavi vrh, dodala pa sem še Pot stoletnice, ki smo jo opravile konec julija. Obe poti, kakor so zapisali že predhodniki, sta izjemno lepi, tolmuni Belega potoka še vedno vabeči, na Poti stoletnice posodobitve glede na deset let nazaj, na obeh turah smo imele na začetku lepe razglede in potem nekoliko manj lepe, nismo jim prav nič zamerile, saj se bomo itak zopet vrnile. Obe poti sta brez posebnosti kar se prehodnosti tiče in obe toplo priporočamo. Srečno na potkah

http://stezeinsledi.blogspot.com/2018/08/pot-stoletnice-in-lepa-glava.html

Nekaj utrinkov s poti na omenjeno goro(16.7.2019),ki te očara s čudovitimi razgledi.Izhodišče pri izteku Belega potoka.Nato po poti 625 do koče Brunner.Nad kočo pa pot zavije na nemarkirano,lepo sledljivo pot(v pomoč so nam tudi rdeče pike na skalah in možici ob poti.)Pot se strmo dviga po številnih grapah in enem skalnem skoku(skala je lepa,tako ,da ne predstavlja večje težave).Na dvoglavem vrhu,ko sem že omenil pa čudoviti razgledi.Lep gorniški pozdrav.

Tisti obvoz po rušju mimo skoka vsekakor ni boljša varijanta. Že na pogled deluje bolj nevarno kot skok.
Včerajšnja panorama je bila občudovanja vredna.