Vreme, kot se je napovedovalo za ponedeljek,je bilo jasno treba izkoristiti
. Že v petek sem se nekako odločila, da bi loh zdej prišel na vrsto Viševnik, na katerem v zimskih razmerah še nisem bila
...Želja, da grem gor v snegu, se je smukala po glavi že juhuhu dolg časa
, zdej končn je pršlo tud to na vrsto
.
Startale smo seveda na Rudnem polju ob kar pozni uri. Snega je tu še precej...vsaj na parkingu je zgledal tm cca. 1,5 al pa clo 2m
. Hoja po tekaški progi poteka lepo v senčki
, k je bolj kot za gor dobrodošla ob sestopu. Hodile smo sicer same, smo pa nekak predvidevale, d bo vsaj kkšen turaš tm gor nekje vijugal po belini
. Na smučišču že prou kmalu začutmo tisto poletno vročino, k nas je pol spremljala kar celo pot. Tko se je začel tud mau udirat
,ampak je blo še znosno
. No,tm nekje na sedlcu se odprejo čudoviti razgledi na...uf,koko deleč seže pogled
....te mika, da bi kar tm zaključil vzpon pa se ulegel na sneg pa preprost užival
...Tko smo tle mau pošklocale, pol pa rinle naprej. Vročina je prou poletna, tko da smo prou hrepenele po mau senčke
....Gor na vrhu je blo vidt dva turaša, tko d smo ble tist čas samo me tri peš. No,k smo pa pršle po 2,5h na vrh,smo ble pa same....in kok je blo to fajn
. Prouzaprou men ni lih jasn koko je lahko proti Kačjemu robu vse shojen
, ker je vidt iz vrha na greben same opasti
...Uživale smo v sončku, pa v razgledih, nekoliko manj pa ob poslušanju bobnenja in plazenja padajočega snega
. Najbolj je padal dol iz Rjavine, nekej pa tud iz Malega Draškega Vrha. Čez kkšne dobre pou urce dobimo družbo...2 pešakinji-pomoje kar redni obiskovalki,pa enga krpljarja. Nas je vse kar mau strah ratal, k smo tist bobnenje poslušal
. K sem pogledala na Kredarco, sem najdla nekoga,k je šel tud gor, jz predvidevam,da je bil seveda turaš. No,tm okrog 13h smo jo počas popihale dol...Je šlo do sedlca še kar nekak, pol pa, bolj nižje k smo bli, bolj se nam je udiral
...hehe, vsej men, k nisem lih šlang
....Vročina je bla še vedno neznosna. Ko smo prišle na smučišče, smo vse srečne hodile po senčki
, da se nam je obraz mau pomiril od sončne pripeke. Sledil je še cca. 15 min hoje do izhodišča.
Končno sem prišla na Viševnik tudi v zimskih razmerah
. Tega si želim še velikokrat, pa v bistvu samo zato, ker sem nad belino v gorah navdušena
. Čakam samo še na tiste prave zimske razmere, da končno uporabim tudi velike dereze, ki jih tokrat ni bilo treba uporabit. Spet sem se imela super, hehe, pa sej se mam vedno....ker hribi so res zakon
.