...tokrat bom napisala malo daljšo reportažo, saj si jo ta tura ali če povzamem po vodničku, eno najveličastnejših in najprivlačnejših grebenskih prečenj, tudi zasluži in hkrati dokaz, da volja in močna želja premagata še tako prisoten strah
...začele že v petek, se zapeljale v, meni, eno najlepših pravljičnih dolinic, Rezijo, kjer sva v Coritisu (Korito), 641m, pustile avto ter že kar na začetku doživele presenečenje, ki pri meni ni nič čudnega, hehe, saj se je časovnica malo poigrala z nama in je iz napovedanih 2 ur, bilo hoje za debelih 4 in pol?! ampak, kjer je volja, se pride tudi do cilja, a ne Ančy, hehe. No, začele po poti 657 in kasneje 634 vse do prevala Grubia (sella Perawo) do biwaka Marissich na višini 2040m, kjer sva tudi prespale. Bivak stoji na enkratni poziciji, saj so razgledi na vse strani pravljični, od Montaža, Mangrta, Jalovca, pa vse od Muzcev in pred nedavnim osvojenega Grossglocknerja
. Ob zasluženi večerji, radlerju in občudovanju barv prehoda dneva v noč, sva tudi midve ob glasnem čvekanju in smehu ter nedružabnem cimru, kmalu ob rahlem spancu dočakale jutro.
Hmmm, kaj naj rečem, sploh nisem vedela, v kaj se podajava, glava je mlela in razmišljala, ali bo šlo, ali bowa morale obrniti, ali imava dovolj časa, ali bowa zmogli,.......potem pa STOP, v glavi naredim plan B in že se vpenjava v ferati na Vrh Krnice ( Pico di Carnizza), 2441m, ki jo kar kmalu doseževa, saj je vzpon kratek, direkten in dokaj adrenalinski. Z vrha že vidiva najin naslednji cilj, Visoki Kanin ( M.Canin), 2587m in ob pogledu na drugo stran, sva se že spraševali, le kje vodi pot do vrha in bili prijetno presenečeni, saj je enkratno speljana. Do tu so markacije vidne, obnovljene, prav tako jeklenice, kar pa za nadaljnjo pot ne morem reči. Nadaljevali sva po grebenu do Malega Kanina ( Canin Basso), 2571m, kjer je sledil neprijeten sestop po drobirju in grušču in že sva dosegli najnižjo točko najinega prečenja, škrbino Čez dol (Porton sotto Canin), 2345m, ki poteka po ozkem in izpostavljenem grebenu, saj sva kako skalo tudi dobesedno "zajahali" ali pa se nerodno kobacali čez skalne ovire
. V glavi pa me je vsake toliko misel odnesla na tisto 25m dvojko, ki je opisana kot najzahtevnejši del na turi in vedela sem, da sva blizu in v telo se je naselilo malo nemira, kaj pa če...in ravno zaradi tega dela sva turo delali v obratni smeri, saj je lažje težje gor, kot sploh ne dol
. Malo pred tem delom pa srečava dva Italijana, izmenjamo par informacij, se dogovorimo za prevoz v dolini in nadaljujemo vsak v svojo smer. No, pa da le pridemo do tiste zloglasne dvojke, ja, bilo je krušljivo, bil je drobir in veliko živega kamenja, a kar naenkrat sva stali na Črnem Voglu (Cerni Vogu), 2422m, kar je pomenilo, da je prečenje uspelo, da sva se prebile čez najtežji del, juhuuu, ki nama ni delal posebnih težav, zbrane in previdne pa sva tako morale biti na celi poti. Rahel spust na škrbino Mali dol, 2367m in že sva stali na Vrh Laške Planje ( Lasca Plagna), 2448m, kjer je sledil malo daljši premor in občudovanje razgledov na vse strani in kjer sva se že malo sprostili, a še zdaleč ni bilo konec...nadaljevali v rahlem spustu do sedla Kamen, 2315m in ponoven vzpon ob jeklenici, bi šlo tudi brez, dosegle še zadnji vrh v nizu TVRP, Vrh Žlebi ( Monte Slebe), 2317m. Hja, sedaj je sledil mukotrpen, adrenalinski sestop, katerega ni in ni bilo konca in zelo sva bili veseli, ko sva stali na sedlu Med Baban (Forcella Infrababa Grande), 2038m. Tu je sledil krajši postanek, nato pa sestop mimo bivaka Manzano, 1690m, do planine Kot (Casera Coot), 1190m na zasluženo pivo in ja, ta dan se je vse poklopilo, saj je najin italijanski par za prevoz prišel istočasno na cilj kot midve...
Kaj povedati o turi, ko sem že toliko napisala...gre za prečenje, ki načeloma ni izvedljivo v enem dnevu, saj v Ta Visoko Rosajansko pot spada še Žrd ( vzpon opravila lani), a sva ga izpustile, saj je tura že brez njega dolga, vzpon nanj pa nezahteven. Midve sva porabile prvi dan slabih 5h, naslednji dan pa 10 ur hoje s postanki vred. Na turi naletimo na težave prve stopnje, ponekod se spogleduje z drugo, je od Visokega Kanina naprej slabo markirana, nezavarovana in poteka večino po grebenu, v vodničku je označena kot alpinistični vzpon II stopnje. Na poti je sicer možen izstop na dveh mestih, ki jih moraš poznati oz. vedeti, kje so… enkrat na našo stran v Veliki Dol, enkrat pa je označena pot dol na planino Kanin, kjer so pike precej obledele, pot pa precej strma (op. I.Z), prav tako na poti ni vode...midve sva bile nad prečenjem navdušene, saj je pravi balzam za dušo in oči ter "preizkus" samega sebe...NEPRECENLJIVO