Visoki rokav - Veliki oltar

Bil sem v soboto na Škrlatici, pot do tja je kopna, kolikor je še ostalo snega je le ta popolnoma mehak, topeč, v majhnih zaplatah. Tista melišča, ki so pa še zasuta s snegom so tudi mehka, tako da je morebitna uporaba derez popolnoma nepotrebna. Slično temu mislim, da je tudi na Velikem oltarju tako, vsaj na pogled iz vrha Škrlatice sodeč. V Kotlu Rokavov je pa tudi še vedno sneg, po moje enako mehak.

Aleš

Obema se zahvaljujem, da sta se oglasila. Za rokavski ozebnik se pa ve, da so čelada cepin in dereze zakon.
Še predobro imam v spominu dogodek 24. 6. 2006.
lp Tone

Veliki Oltar-Visoki Rokav (27.08.20)

Čez Brinje smo se podali sprva na Šplevto pozdraviti ovce. Bilo je krasno jutro, a le do devete, morda pol desete ure. Megla se je hitro prikradla in konec je bilo s pogledi. Le z Velikega Oltarja se je še dobro videlo proti Martuljškima Poncama. Spust v škrbino , prečili smo spodaj, a ne za dolgo. Povzpnemo se na greben in z enim "abzajlom" smo na Visokem Rokavu. Opreme je bilo več kot dovolj, a danes kljub 100m "štrika" kaj več kot ta greben zaradi goste megle ni bil možen. Spustimo se na sedlo in po Rokavskem ozebniku navzdol. Odsvetujem ga v takšnem času, saj ni prav idealno se vzpenjati oz. spuščati po njem razen, če je res nuja. Snega je še nekaj ostalo po sredini, a ni potrebno po njem. Sestop mimo bivaka po bolj ali manj šodru v dolino.

60m vrvi bo dovolj za greben od Visokega Rokava naprej.

40m bi že naj bilo dost, kaj velik ne bi imel od tega, razen tega da bi bila megla in posledično še zaradi tega težavno iskanje smeri

Lepa tura, lepe fotke od zjutraj. Bo drugič vreme boljš. Srečno!

Bravo za turo! Torej sem vas fotkal iz bivaka 2 na meliščih pod njim Jaz sem tudi ostal brez razgledov iz Dovškega križa, pa drugič.

V tistem ni druge kot da se samo prepustiš šodru

Petek in sobota sta bila namenjena uživanju v jesenskem Martuljku.
Sredi dneva sva začela v Vratih, pod Črlovcem (zaradi zapore ceste) in jo mahnila proti Gulcam ter pozno popoldne prišla na Škrnatarico. Od tam užitek do Dovškega križa in potem deloma že v temi spust do Bivaka II. Tam je bilo že 6 ljudi, tako da sva s kolegom spala na klopi in tleh v bivaku.
Ker nihče ni mogel spati, sva se že ob 3:45 spravila proti Grlu - najprej je šlo po polžje zato, ker sva imela le eno čelno svetilko, potem pa še za to, ker sva vsakih 5 minut občudovala spreminjanje barv pred sončnim vzhodom. Res enkratno. Na vrhu Oltarja sva bila seveda pred sončnim vzhodom, v katerega sva potem strmela med zajtrkom.
Po južnih gredinah sva nato nadaljevala proti škrbini med Oltarjem in V.Rokavom. Možici so tako pogosti, da se tu ne moreš zaplezat, tudi če bi hotel.
Prehod naprej v severna ostenja Rokava je očiten. Nadaljevanje pa je bolj zvito. Najprej sva ubrala isto zajedo kot D+D+D (zgornji zapisi). Na njenem vrhu pa sva nižje v sosednjem žlebu opazila ogromen možic in si zato premislila. Spustila sva se torej nazaj dol (ostal je klin), po prečki premaknila v sosednji žleb (za tole nisem prepričan, da je bilo po idealni liniji ) in po njem dosegla znano plato (s starim klinom). Od tod po grebenu do vrha V.Rokava. Ker po mojem Rokav nima konkurence v "razpadanju hriba" okoli obiskovalcev, sva se do dna Rokavskega ozebnika spuščala po vrvi. Že tako je vse ropotalo okoli naju.
V planu je bilo sicer nadaljevanje proti Škrlatici, a vreme ni sodelovalo. Zaradi megle sva tako namesto desno V kotel in na Škrlatico zavila levo v ozebnik in na Jezera ter od tam z "dvigalom" v Vrata.
Lepote tu so posebenega kalibra. Višina, barve, nešteto stolpov, kjer vse kipi v nebo... Ampak šoder pa vsakič znova preseneča. Ko že mislim, da me nič več ne more presenetiti, me spet ubije.

Zanimivo, da vsi abzajlate na tem grebenu. Prehodi so od škrbine naprej po severni strani brez abzajla. Na greben se vrneš po tej varijanti za tvojo 11. sliko.

Drago, ali to pomeni, da se ze prej izognes tisti plati (s klinom)? ali gres cez plato gor in potem se polagoma spustis do te skrbine?

Sploh ni potrebno na greben, greš pod plato do lažjega prehoda (od tiste plate) in tam, za tvojim abzajlom na greben.
Ups, sedaj me bodo pa “napadli” tisti, ki se držijo strogo grebena in je zanje pod grebenom bogokletno.

Hahahahahahaha. Heretik!

Juš, na stara leta poznamo vse lažje varijante.

Drago v kontra smeri pa vseeno ni tko enostavno tam dol po tej lažji varijanti ali pač?

Navzdol bi bilo težje, zaradi krušljivega prehoda iz konca “kamina” navzdol in desno. Čeravno meni tisti prehod na greben ne deluje kot kamin. Bolj kot kratek žleb in skok ob njem.

Tisti možic se res vidi že od daleč, od njega naprej vsaj ko gledaš iz vrha grebena navzdol pa ni neke dobre "uhojenosti". Lahko, da sem samo tako jaz videl. Bo res potrebno še spodaj, da še od bližje vidim. Na grebenu so pa res deli, kjer je precej ozko. Od VR po grebenu do konca skoraj do škrbine bi rekel, da je morda najtežje tod okoli. Na koncu se pa moraš po vsej verjetnosti abzajlati, zdaj je tam tudi en 7mm štrik na levo stran (nazadnje sva ga pustila, 30m je bilo "glih za glih")

Tokrat Martuljek v vsem svojem sijaju:
V ponedeljek po dežju najprej iz Črlovca proti Gulcam, skozi trave, brine in vresje polne vode (kar preveč za moje čevlje ), pa skozi Škrnataričin žleb na vrh (le zakaj po tistih grdih gurtnah, če pa so levo od glave tako lepe "kahlice").
Potem seveda greben proti Dovškem križu, do koder sem moral čez vse prehode preganjati kozoroga, ki bi najraje na vsaki lašti sedel in mulil svojo travo. Ko sem že mislil, da se je izgubil, me spet počaka pri prehodu od Jugove grape proti spodnjim travam nad Šplevto.
Do "dvojke" se kar ne morem naužiti pogledov na veličastno severno triglavsko steno. V meglicah je bila še bolj fotogenična.
V torek zjutraj že ob štirih malo predramim tri dolenjske mladce in uživam sončni vzhod malo pod vrhom Oltarja. Grapa nad Grlom je sprana že prav do skal - še kakih 10 let pa bomo potrebovali nepalski most čeznjo .
Potem se pa začne res pravi Martuljek - prečenje južnih pobočij Oltarja proti sedelcu med njim in V.Rokavom - tokrat se mi je zdelo še za odtenek težje kot vedno do zdaj in celo težje kot naprej proti vrhu Rokava. Kako subjektivna so občutenja, kajne?
V 3. pristopu tokrat brez problemom najdem zgornji Dragotov (in dodaten Jušev) namig za žleb, ki obide predpredzadnji stolp v grebenu. Žleb pod to škrbino je zares najlepši del prečenja, kompakten, čisti užitek.
Na Rokavu sem po dobrih 4h od "dvojke" s fotografiranjem in uživanjem v jutranjih razgledih vred.
Sledi spust do Rokavške škrbine in do konca v Kotel. Ura je bila komaj 8:30, časa torej na pretek za tekoče spuste ob vrvi (saj vem, da za specialiste ni treba, a če je vrv v nahrbtniku, naj služi svojemu namenu). Vmes pozdravim Toneta (to sem šele zdaj zgruntal ). Vsa čast. Kot gams je letel gor mimo mene na V.Rokav.
V Kotlu celo uro talim sneg, da dobim dodatna dva litra vode in si privočim rehidracijsko juho.
Proti Škrlatičini rami je šlo brez zapletov, kljub občasni megli in dejstvu, da sem tole prvič hodil.
Zadnjih 200m pa nikakor ni več šlo, kar ustavilo se mi je. Morda ni bilo več prave želje, morda kar nisem hotel iz kraljestva Rokavov. Kakorkoli, po Škrlatici sem opustil prvotne plane, da nadaljujem proti Kriškim podom, ter se raje spustil v Vrata. Vsekakor je temu botrovalo tudi premočno sonce, ki je pustilo pečat na mojem obrazu

Tura za bogove ali v njihovo naročje. Kakor se vzame.

Lepe fotke in tura.