Po adrenalinski vožnji do Planine Kuk je sledila ena sama uživancija. Do Koče na Planini Razor je luštno ogrevanje, potem pa smo sledili dobro označeni, razgibani in jesensko obarvani direktni poti na vrh. Na poti je ravno prav vsega, da ni dolgočasna, malo žgečkanja po ruševju, pa prečenje (ne pre)strmih travnatih pobočij in nato nekaj kamenja ter grušča vseh velikosti, malo klinov in nekaj več jeklenic, za katere si zares hvaležen šele ob spustu, in vedno veličastnejši razgledi, višje kot si. Na koncu prostoren vrh z angleško travico in klopco, včeraj na žalost tudi z veliko vetra, ki nam ni pustil predlogo uživati.