Ker je prevzemno mesto za sladke dobrote, ki se te dni pečejo v sicer prisilno zaprti Erjavčevi koči le na naslovu Vršiška cesta 90
, ni bilo druge, kot da natakneva turne smuči in vzameva pot pod noge. Naročeno vam sicer tudi dostavijo in to celo brezplačno menda kamorkoli od Vršiča do Postojne, a midva nisva imela srca, da bi oskrbnikoma zaradi stroškov z dostavo odškrnila še tisto malo zaslužka, ki ga s pridnim delom in iznajdljivostjo napraskata v teh norih časih.
Na kontrolo nisva naletela, a tudi če bi, naju ni skrbelo. Ker tole je bilo vse »po reglcih«. Takole gre: pošlješ po mailu naročilo, se dogovoriš za prevzem, dobiš sms z informacijo kdaj lahko prideš na osebni prevzem naročenega, predno pozvoniš, si natakneš masko, ob prevzemu plačaš, dobiš račun… Torej, vse kot mora biti in kot je določeno za »izjeme«.
Ljudi, ki ne jamrajo, ampak na vse pretege iščejo rešitve, zelo rada podpreva. In to počneva večkrat tudi v sivi Ljubljani. A tokrat sva ubila dve muhi na mah… obenem sva se po dolgem času naužila še sonca…
Aja, da ne pozabim: pehtranka je odlična, po kaj drugega pa še pojdeva… kmalu…
Aja, pa še to: srečala cel dan, razen oskrbniškega para, nisva prav nikogar. Na tako »samoizolacijo« bi se zlahka navadila...
P.s. Nazaj grede so nama nasproti prišli trije plugi… »glih za glih« sva se malo na silo uspela pripeljati nazaj do avta, ki naju je čakal nekaj deset metrov pod Ruskim križem… Le še vprašanje časa je, kdaj bo spluženo do vrha. Ampak še vedno bo ostala varianta vzpona po stari cesti...