Huda luknja – ferata ( STROKOVNA EKSKURZIJA )
Blažu do sedaj ni uspelo narediti posnetkov jame, oziroma poiskati pred leti zloglasno »Črno vdovo "
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=4&id=4165&stran=1. Fotografije notranjosti jame namesto njega objavljam, a " štoparke v črnini " mi navkljub velikem trudu ni uspelo fotografirati...
Danes, smo se namesto v gore napotili v podzemeljski svet in preplezali ferato v jami Huda luknja. Zbralo se nas je nekaj prijateljev in ljubiteljev gora in ob strokovnem vodenjema jamarjev ( Matic, Milan ) člana jamarskega društva Speleos-Siga smo obiskali jamo /ferato.
Preučili smo Mijotov zapis na njegovi internetni strani :
http://atv.hamradio.si/photo_album/Climbing_and_Mountaineering/Huda-luknja_06.06.2013/index.html Mogoče smo nekateri malo podcenjevali oceno težavnosti, ki se je pa izkazala za kar realno. Ferata je dokaj zahtevna in plezalne izkušnje niso odveč. Sicer, pod nogami ni stometrskih prepadov, so pa temne globeli po katerih buči voda, da je medsebojno komuniciranje skoraj nemogoče. Ne smeš preveč razmišljati, kaj bi bilo v primeru padca brez varovanja? Stene so spolzke, na trenutke blatne, stopi zglajeni, klini skriti v temi, zajle nobene
. Že kar kmalu po vstopu ( 14:17ura ), nam pričnejo znojne kapljice drseti izpod čelad in drseti v brezna pod nogami. Iz teles izpareva toplota v meglicah, ki nas obkrožajo ( kar se vidi na fotografijah ) ko osvetljujemo drug drugega. Fotografiranje je težavno in polovico fotografij je neuporabnih. Aparat je kmalu umazan od blata in presneto pazim, da mi ne zdrsi iz rok. Rokavice, take krepke ( ne ferata ) so skoraj nuja. Vrvi niso napete in od številnih rok postajajo blatne, mokre spolzke…Še vedno bi se odločil raje za škornje, kot pa za planinsko obuvalo. Ob 15:30 vsi prilezemo do zaključnega sifona. Naprej vodi vrvica za potapljače. Kolegico poleg mene že skrbi kako bomo nadaljevali…?
Spočijemo si , nadoknadimo izgubljeno tekočino in povratek sledi v obrnjenem vrstnem redu. Prav mi pride popkovina, da se lažje pripenjam in fotografiram. Že čutim utrujenost v rokah, saj to je prva ferata po skoraj treh letih. Sledi še most, širok za ped, ki je na začetku, ko smo pričeli v jami povzročil kolegici nemalo težav . Tik predno je prišla do stene je izgubila ravnotežje, sicer se je pobrala iz skoraj že izgubljenega položaja in nadaljevala brez padca. Imel sem nekam slab občutek na povratku in vpel sem se v kratko popkovino namesto s kompletom. Na polovici mostu sem zanihal in suvereni klofnil z njega. Obvisel v zraku in postal tarča paparazzov. Tudi jaz bi raje bil na varnem in vse to poslikal…
Pa kaj češ...
Naša pot se konča pri izhodu on 16:45 uri. Blatni, mokri, zadovoljni , jamarjem v kočo na dobro postrežbo in analizo vsega doživetega. Fantje imajo še treking varianto:, ki je malo lažja:http://www.speleos-siga.org/treking/TREKING.htm
Hvala jamarjema za strokovno vodenje, omogočila sta nam, da še z drugega zornega kota spoznamo gibanje v podzemnem svetu. Pa seveda vsem udeležencem za dobro voljo in družbo med netopirji..
lp