"LidijaJesih
6.5.2012 Skoraj sem ponavljala tvojo turo, Savinjčan, le krog je bil večji, ker te soteske ne poznam. Tako sem bila obsojena na pešačenje nazaj po cesti, no pa saj ni bilo težko. Mi je pa prijazen, predvidevam domačin, razložil, da obstaja ta opuščena markirana pot..."
-----
Lidija, živjo! Za razliko od tebe, sem jaz stezo poskusil najti in ji, čeprav sem bil tam prvič, brez večjih težav tudi res sledil. S kolovoza pod Zajčevo kočo (smer SZ) se steza odcepi navzdol že po dobrih 50 metrih, na prvem ovinku. Potka je v zgornji polovici solidno uhojena, potem ko prečka kolovoz pa se poslabša, vendar orientacijskih dilem ni, saj enostavno nadaljuješ v nespremenjeni smeri. Visoki, strmi breg potoka te nazadnje usmeri ravno do mesta, kjer potok prečka širok kolovoz. Po njem greš levo gor do bližnjega ovinka (do tod se verjetno da spustiti tudi kar lepo po tem kolovozu), kjer zaviješ na stransko vlako. Na njej čez 50 m ugledaš prvo staro markacijo, ki usmerja navzdol, proti dobro vidni stopnici nekdanje steze, ki se kar naenkrat prikaže od nikoder. Pred nami je razmeroma kratek pohod skozi "divjo" grapo, ki daje občutek, da smo daleč od civilizacije. Na odsekih, kjer se je steza še ohranila, hodimo nad levim bregom potoka, drugje pa po dnu grape, ob zanimivem potoku, polnem slapičev, tolminčkov in skalnih žlebičev. Nazadnje dosežemo lep kolovoz, ki nas proti levi pripelje do ceste točno na robu gozda za Ojstrco.
Za izkušene planince, ki uživajo, če si turico začinijo z malce brezpotja. Sicer pa orientracija sploh ni težka, saj se grape med hriboma pač ne da zgrešiti.