Ja, sem gor se očigledno ne zahaja prav na gosto. Razgled na okoliške vršace je sicer čudolep, kar je zapazilo levo oko in potrdilo tudi desno, a je pot do razgleda in nazaj nemalo mukotrpna in zoprna. A se je vseeno splačalo.
Ob pol desetih se torej raziskovalec nekoristnega sveta od zaselka Pod Košuto zakadi po sveže zoranih, a za hojo strašno neprijaznih vlakah v strm breg. Misleč, da bo prisluhnil terčni septakordično subdominantni harmoniji spokojne tišine, šuma vetra in ptičjega cvrkuta, v stremence, nakovalce in kladivce namesto milozvočnega blagra prihrumi rezek zvok holcarskih motork, ki se razlega iz okoliških host. Pošten hribolazec bi seveda razumel, da brez oglušujoče kakofonije, ki polni zračne gmote pod Košuto, ne bi bilo kruha za mnoge poštene in marljive duše, živeče v teh z drevjem obilno založenih krajih. A se že prav kmalu izkaže, da motork ne gre obtoževati za trpljenje hribolazčevega sluhovoda. Saj je sobota, to pa je po šegah in navadah že od pamtiveka dan, ko si pošteno zgarani privoščijo časa za počitek. In v hostah bi morala potemtakem vladati tišina. Od kod neki se torej razlega hrup, ki reže in seka v urbanega vrveža vajeno uho, si beli glavo hribolazec. Za nameček, če je verjeti lastnim ušesom, hrup ne prihaja iz doline, kot bi pohodnik, stoječ na višini 1400 m, pričakoval, nego se čuje visoko nad njim. Da bi se na tej višini z motorkami jemalo mero smrekam, je jako čudno, saj vlak, po katerih bi mogli les spraviti v dolino, že davno ni več zapaziti. Tudi breg je tu že tako navpik postavljen, da si je mož na šolne nataknil celo dereze, da se mu ja ne izpripeti nesrečni pripetljaj, ko bi boknedaj drknil po bregu nizdol. Ker z lastno pametjo stvari ne pride do dna, gre vdan v usodo po komaj vidni stezici naprej proti vrhu. Ko se mu pod nogami nabere naslednji stot višincev in se znajde na majhni jasi, iznenada ugleda dva mlečnozobca - več kot šestnajst ali sedemnajst pomladi jih nista štela -, sedeča na travi in opravljena v pisanih oblačilih, s ščitniki na kolenih in komolcih ter s šlemi na glavi. In reč je možu postala brž jasna, zakaj pred njima ugleda še dve kroski, kako prav tako počivata v travi, da se jima shladi pregret motor in pride spet do sape. Da, to je bil ta neznosen hrup, kajti mladca sta se na svojih kroskah na vse pretege mučila v breg, koder se domače počutijo le še gamsi in kozorogi. Tudi na vprašanje, ali naprej ne gre več, sta odvrnila, da še nista končala. Kaže, da bomo poleg planincev, plezalcev, turnih smukačev, gorskih velocipedistov, tekačev dobili novo pasmo hribolazcev, ki bo na kroskah jezdila na vrhe. No, na sam vrh jima vseeno ni uspelo priti, bi pa ob videnem in še posebej močno slišanem lahko lokalni šerifi, župani, rangerji, inšpektorji, supervizorji in ostali, ki jim je oblast že premočno stopila v glavo, ponovno razmislili o upravičenosti ramp, parkirnin, vstopnin, prepovedi in drugem, s katerim v imenu kvaziprirodovarstva vedno bolj grenijo življenje poštenemu planinskemu življu, med tem pa se jim po stezah, vlakah, hostah, pašnikih brez omejitev izživljajo divjaki na motorjih in štirikolesnikih.
Z vrha se mož sprehodi še nekaj sto metrov po grebenu v smeri Velikega vrha, ko pa postane sprehod z leve in desne preveč zračen, se umno zaokrene, vrne na vrh in na derezah spusti proti dolini. Ker je jako zvedave nature, naredi po brezpotju še ovinek do Pl. Šija, ki je planina le še po imenu, saj na njenem mestu stoji zdaj le še hosta, o planini pa ni ne duha ne sluha.
