Po res napornih dneh, jo ob 1:30 mahnem proti Zelenici. Zvezde, samota, in od odseva čelke svetlikajoče oči živali, me v miru pripeljejo do koče, kjer v čisti temi posedim, dokler me ne zazebe. Skozi Suho ruševje počasi, kot v transu, temno kot v rogu. Življenje ne čaka, smrt pa tudi ne!
Pod Zelenjakom me objame megla in začne bičati močan veter, tako da zadnji del poplezam bolj na slepo. Dan se počasi dela, točno ob 5:00 s Palca opazujem meglice, ki jih s severa podi veter. Sestopim in razmišljam kako lepo, da bom do kosila že doma. Vrnem se čez greben Ljubeljščice, ki me skozi čarobnost pogledov popelje do Povne peči in do koče na Ljubelju. Pri izviru se umijem, sestopim do avta in se odpeljem k tistim, ki jih imam najbolj rad!
Srečno!