Za danes sva imela v načrtu eno hitro, kratko turco (otroke sva namreč s kančkom slabe vesti pustila doma
), pa se je na koncu vse obrnilo drugače. Nameravala sva se namreč zapeljati do Gaberčevega rovta in se od tam povzpeti na Ženiklovec. Ker pa je najin 4x4 nedavno »dobil noge«,
sva šla z drugim avtom, ki ima samo sprednji pogon. Ko sva se morala ustaviti, ker je nekdo sredi ceste natikal verige, ni bilo več najmanjše možnosti za speljevanje. Ni preostalo drugega, kot samo še navzdol do parkirišča pri kamnolomu (Slaparska vas) in na smučke. Vse je za nekaj dobro, si rečeva, če za drugega ne, za kondicijo
. Po narejeni špuri jo mahneva kar čez senožeti, pa potem malo po cesti, pa spet po špuri skozi gozd na planino Javornik. Zimska pravljica nepopisna…lesketajoča snežna odeja, kot posuta s kristalčki, na debelo zasnežene smreke obsijane s soncem…saj ni da bi naštevala, pa bolje, da neham, da še kdo ne dobi sladkorne
. Ker sva bila precej pozna, je bilo pobočje pod vrhom že v celoti presmučano
, kot sva zvedela kasneje, je bilo tudi že včeraj. Z vrha pa razgledi »da te kap«! Na vrh kmalu za nama pride zgovoren (kot je kasneje povedal) osemdesetletnik (poln kondicije in odličen smučar
), ki nama je prijazno namignil, naj mu slediva, da ujameva še kakšno nepresmučano flanko. Dvomim da tole bere, ampak vseeno, lepa hvala! Danes sva pravzaprav prvič »okusila« sladkosti zavojev po čudovitem pršiču. Spustili smo se v smeri Javorniškega sedla in naprej proti Domu pod Storžičem, potem pa po cesti, ki je zdaj sankaška proga (sankačev veliko!) nazaj na izhodišče. Tako je bila tura lepo »zaokrožena«. Na koncu sva bila z »izkupičkom« dneva več kot zadovoljna.