Letos spomladi sem prišel na idejo, da bi probal prehodit v 1 dnevu 5000 višinskih metrov. Doslej sem nekajkrat prišel do 3000 m v 1 dnevu in enkrat pred nekaj leti 4000 m v roku 24 ur (od 8:00 zjutraj do 8:00 naslednjega dne).
Ker sem daleč od kakšnih hitrih gorskih tekačev, je bilo treba najti nek dober teren za tak podvig. Skupna razdalja ne sme bit predolga, prav tako nisem želel ponavljati istega vzpona večkrat. Najprej sem razmišljal, kje je kaj primernega v Julijcih. Morda kakšna kombinacija Vrat in Trente z vmesnimi vzponi, ampak nisem na koncu našel nič ustreznega. Na koncu sem ugotovil, da bo še najboljše, da kombiniram 3 vzpone v Kamniških Alpah.
Tako sem se to sredo zgodaj zjutraj pripeljal v Kamniško Bistrico, natočil vodo ter nadaljeval z avtom do spodnje postaje žičnice za Kokrsko sedlo. Tam je bil štart. Ob 2:10 sem se podal proti Grintavcu. Luna je svetila na polno in takoj, ko sem prišel iz gozda, sem lahko lučko ugasnil. Čudovito. Kratek postanek na sedlu, nato pa naprej na vrh, ki sem ga dosegel v 3 urah. Kratek razgled po okoliških gorah še pred sončnim vzhodom, potem pa počasi nazaj do avta. Tam menjava plastenke, nekaj okrepčila, drugi vzpon se je lahko začel.
Ob 7:30 sem krenil proti Koroški Rinki. Malce sem že bil utrujen, ampak je kar šlo. Bilo je še dovolj zgodaj, da ni bilo vroče. Kot običajno, gneče čez Žmavčarje ni bilo. Kdo je toliko nor, da gre v to strmino? V 2 urah sem se prebil do bivaka, potem pa do Rinke še 1 ura. Drugi vzpon je bil tako končan, z vrha sem lahko na eni strani gledal Grintavec, ki sem ga zapustil nekaj ur prej, na drugi pa moj zadnji cilj. Sledil je spust do avta. Tam znova malica in menjava plastenke.
Ob 13:25 sem nadaljeval spust proti izviru Kamniške Bistrice, ki se je končal na parkirišču malo nad kočo pri izviru. Ob 13:50 je bilo konec spuščanja, začel se je vzpon proti Kamniškemu sedlu. V najbolj vročem delu dneva sem bil v gozdu, drugače bi bilo kar težko. No, pa je vseeno bilo, sploh tisti vzpon malo pod Pastirci. Na klopci sem se ustavil, malo prigriznil, nekaj popil pa je šlo lažje naprej. Vročina je počasi popuščala, malce je še zapihalo in že sem sedel na klopci na sedlu (16:30). Vprašal sem se, če se mi res da še na Brano po vsem tem. Ampak ne. Če sem prišel tako daleč, bom pa zmogel še to. Počasi, korak za korakom, sem se bližal vrhu. Tam sem bil ob 17:30.
Nato znova spust po poti vzpona. Ko sem prišel do parkirišča, je sonce že zašlo, znova se je videlo ravno toliko kot ob začetku ture. Pred mano je bila še polovica ure hoje do avta. Ko sem prišel do Žagane peči, je bila prebita meja 5000 višinskih metrov. Verjel sem, da mi lahko uspe tak podvig, ampak dokler nečesa ne narediš, ne moreš biti povsem prepričan. Tu je bil cilj izpolnjen. Naporen in čudovit dan, ki mi bo še kar nekaj časa ostal v spominu, čeprav mi takšnih in drugačnih izzivov tudi v prihodnje ne bo manjkalo.