Pozdravljeni,
v sredo, 14.8.2013, sem se odpravil na malo daljši izlet čez Julijce, od Rateč do Bohinja (Ribčev laz). Tura mi je v celoti uspela, pridobil sem veliko izkušenj in oko je videlo prečudovito naravo Julijskih alp. Pot sem strnil kolikor se je dalo na A4 list, tako da če koga zanimajo podrobnosti, naj kar vpraša. Vesel bom tudi kritik in informacij, ki jih še ne poznam.
V poznih večernih urah od Rateč mimo skakalnic v Planici, do doma v Tamarju na 1106 n.v.. Naslednji dan ob 6h do izvira Nadiže po 3 litre bistre vode izpod Ponc, ob 7h štart proti Jalovcu po dolini Tamar skozi Mali kot na Veliki kot in Kotovo sedlo na 2134 n.v. V mrzlem jutranjem vetru iz sedla po zavarovani, ne preveč strmi, poti na vrh Jalovca 2645 n.v. po 5 urah vzpenjanja. Lepota gora, to je Slovenija, Jalovec pa kralj gora. Polurni postanek in razgled na okoliške vrhove, še posebej na še ne osvoljiv Mangart. Sestop do Zavetišča pod Špičkom na 2064 n.v., na zelo lepi planoti, s prijaznima oskrbnicama na malico in pivo. Pospravim zemljevid in se odpravim na 3 ure in pol dolgo pot skozi gozd nad Zadnjo Trento, v vročini in občasnem skalovju do znamenitega Vršiča na 1738 n.v., polnega pločevine in turistov. Obisk žigov vseh treh koč, Tičarjeve, Erjavčeve in Poštarske v obroču ene ure, za prenočišče zmaga Erjavčeva koča s pogledom na Prisojnik in Ajdovo deklico. Pred večerjo z golažem in njoki na kratek gorski tek mimo izvira Zgornji žlebi po svežo vodo in nazaj. Obilna večerja, kratek spanec, hitro jutro in zgodnji zajtrk paradižnika, domače salame in kruha, ob vzhajajočem soncu nahrbtnik na rame ter po Hanzovi poti na Malo Mojstrovko. Lažja pot se sprevrže v zelo zahtevno zavarovano plezanje po klinih in jeklenicah stene, prvič pomislim na samovarovalni pas, ampak s pravim pristopom in varnim korakom priplezam na vrh Male Mojstrovke 2364 n.v. Pogled v masiv Triglava in hiter spust po grebenu in melišču nazaj do prelaza Vršič. V zelo žgočem soncu še k izviru po mrzlo vodo in na pot mimo Prisojnika in Razorja do Pogačnikovega doma. Pot vodi preko melišč in skalno-travnatih južnih pobočjih Prisojnika mimo številnih izvirov do vznožja Razorja. Po malo bolj zahtevnejši poti se povzpnem mimo Utrujenega stolpa do Sedla Planja na 2349 n.v., pogled proti Razorju, ki je zaprt, nato spust po skalnem podoru Razorja do Pogačnikovega doma na Kriških podih na 2050 n.v. Ob sončnem zahodu, po 11 urah gorniškega hoda zaslužena večerja ričeta s klobaso in na počitek v jedilnico na zasilna ležišča. Noč hitro mine, ura je 5 zjutraj, ko si obujem gojzarje, sonce je še daleč za Julijci, prikaže se tik pod vrhom Bovškega Gamsovca na 2392 n.v.. Ko se povzpnem malo čez vrh Gamsovca, mi v jutranjem soncu proti jugu pozira večna Triglavska severna stena v vsej svoji veličini. Neprecenljivo, zastrašujoče, strahospoštovanje. Tja grem! Med spustom po travnih pobočjih do Luknje na 1758 n.v. srečam skupino kozorogov, ki se mi postavijo pred objektiv na manj kot 20 metrov. V Luknji že nestrpno čakajo in se pripravljajo ostali planinci za vstop v steno na Plemenice, nakar sam takoj začnem s plezanjem v zelo zahtevni zavarovani poti na Triglav čez Plemenice. Pot se strmo vzpenja po klinih in jeklenicah, pogled navzdol je precej zastrašujoč, korak vstran in že te več ni. Na predelih je pot nezavarovana in izpostavljena, tako da je potrebna velika previdnost in brez vrtoglavice pred višino. Malo pred vrhom Plemenic se na levi prikaže Sfinga in Triglavski steber, nato pot preide v bolj položni del na Zaplanjo in snežišča. Na 2500 n.v. preostane še zadnji strmejši del do vrha ovčaka in že ob 12. uri stojim na najvišji točki Slovenije, Triglav 2864 n.v. Pogled je prečudovit, oko seže vse do Montaža v Italiji, Jadranskega morja, Karavank in Kamniško-Savinjskih alp. Gneča na vrhu me hitro odvrne od daljšega postanka, zato se spustim po isti poti skozi Triglavsko škrbino na 2500 n.v. Sledi dobri dve uri hitre hoje čez svet podov in mulatjeri do Tržaške koče na Doliču 2151 n.v. Žigosam knjižico, spijem Laško, pregledam nadaljno pot na zemljevidu, sem že na vrhu Doliča in Čez Hribarice na 2358 n.v. Mimogrede pade odločitev, da še skočim na Kanjavec 2568 n.v., že sem pod Vršaki in odpre se Dolina Triglavskih jezer. Pot po dolini se položi, skalovje prerašča nizko rastje, po dolgem času je spet vse zeleno. Prispem do melišča pod Veliko Zelnarico in pred sabo zagledam jezero v Ledvicah 1831 n.v., začne se pravi raj po 13 urnem gorništvu. Ob jezeru izberem pravi kraj za poležavanje v travi, izpraznim nahrbtnik, se preoblečem, obilno najem sira, tune, kruha in češnjevca, v jezeru se umijem in odžejam, že mine ura in sonce zahaja, se odpravim naprej do koče pri Triglavskih jezerih na 1685 n.v. V mraku že slišim glasove izpred koče, naročim pivo in ležišče, posedim in se zagovorim, je že enajst zvečer, ko se odpravim v pojstlo. Nedelja bo lahkotna, zato poležim dalj časa in se ob osmi uri poslovim. Pot poteka po macesnovem gozdu in z jutranjo roso visokem rastju po Avstroogrski oskrbovalni poti do koče pod Bogatinom in doma na Komni na 1520 n.v. Od tukaj se odpre pogled na Bohinjsko jezero in že sem pod senco smrekovih vej, skozi dolino Pekel in na poti po 48 serpentinah do koče pri Savici na 653 n.v. Po dolini hitro prispem do jezera in plaže, se skopam in po desnem bregu pohajkujem do vasi Ribčev Laz, kjer se moja pot konča in prične načrtovat nova.
5 dni, 4 noči, 46 ur hoda in gorništva, 8000 višinskih metrov navkreber in navzdol v 83 km razdalje.
Srečno.
