janezs73 - Zadnja sporočila

Lepo vreme v Lombardiji sem izkoristil za obisk dveh sosednjih vrhov Corna di Caspai in Nasego.

Na prvo sem štartal iz vasi Lodrino. Pot nas hitro popelje pod južne stene (množica stebrov v strmem travnatem/gozdnatem pobočju), kjer se ferata začne s prečenjem lepe plate (C). Sledi množica plat (B do C), zajed (nekatere D), poličk, lašt (C), grap. Večinoma gremo v levo, včasih tudi gor ali dol, vedno sledeč lepim naravnim prehodom (kar ne pomeni, da so vsi enostavni). Proti koncu sledi navpična stena, kjer ferata pokaže tudi svoj bolj športni značaj (D/E). Za razliko od večine avstrijskih športnih ferat, ki včasih rinejo po ploščah brez nekega občutka za estetiko, ima ta ferata "svojo dušo", močno spominja na slavne dolomitske ferate (v Brenti!).

Popoldne sem se iz sosednje vasi Briale povzpel še na Nasego, po istoimenski ferati. Do parkirišča nas pripelje betonirana pot (ozko in občasno strmo!). Od enega od parkirišč (ki so v poletni sezoni nabita) hitro pridemo do vstopa v ferato (nad meliščem proti vzhodu). Ferata se na vrh vzpne v 5 delih (C/D, D, D, D/E in D), z vmesnimi travnatimi vložki. Zadnji del je slabo označen, zato se ga spregledal v prvem poskusu. Spust preko koče Nasego.

Vceraj sem obiskal [url=www.ferratecasto.com]ferrata park[/url] blizu vasi Casto severno od Brescie. V njem je 18 ferrat, visin vecinoma med 40 in 65 m. Ker Casto lezi nizko (nadm.v. cca 350 m), bi clovek pricakoval, da ne bo premrzlo. A se pozna, da je to zaprta dolina, podobna nasi Baski grapi, kjer se hladen zrak zadrzuje in je zato temperatura bistveno nizja kot pri komaj 30 km oddaljenem in ne bistveno nizje lezecem Gardskem jezeru.

Zaradi zmesnjave z ocenami, sem nekatere ferrate plezal v napacni opremi, tako po nepotrebnem preobremenil roke in na koncu preplezal le 9 ferrat.

Tudi ferrata skozi sotesko Luina nikakor ni lahka (po njihovem bi imela oceno A/B). Ker pri precej prehodih visis na rokah, so zagotovo tezavnosti B/C, ce ne C, nikakor pa ne A/B.

Sicer pa je pozimi tam mirno, obiska malo, zato sem imel veliko casa za fotografiranje.

Ocene preplezanih ferrat
(oznaka ferrate : njihova francoska ocena .. prevedena v avstrijsko oceno .. moja ocena):
st.15 : AD .. B/C .. C
st.14 : TD .. C/D .. D
st. 6 : PD .. B .. B/C
st. 5 : TD .. C/D .. D
st. 7 : AD .. B/C .. D, morda D/E (podobna mesta v Zelezni kapli)
st. 8 : TD .. C/D .. D/E, mesto E (podobno mestu na nasi desni Zelenici)
st. 9 : AD .. B/C .. B/C
st.10 : TD+ .. med C/D in D .. D/E ali E
Stretta di Luina: F+ .. A/B .. B/C ali C

najtezji, ki pa ju nisem preplezal, sta nad parkiriscem (obe visita ven vecino 55 m):
Colpo di Strega : ED+ .. E .. po moji oceni E/F
Arcobaleno : ED+ .. E .. E/F, morda celo F (zgleda tezja od C.d.Strega).. je pa res, da ima ponekod dodatne kline poleg jeklenice, zaradi cesar je vsekakor lazja kot Arena Variante v Avstriji

upam, da vam bodo prisle informacije prav.

Po spominu bi rekel takole. Kljucen je zgornji del. Jeklenice so tam, kjer so mocne sence na sliki. V srednjem delu sledis logicnim prehodom.

Od bivaka proti MKM se smer vidi na tvoji sliki 39. S tistih trav pod stenami močno v desno, potem po žlebu gor, ostaneš bolj na levi. Jeklenica je v srednjem delu žleba na levi. Nikamor drugam.

Pa saj v resnici ni bil tako zelo bel - sem pričakoval, da bo pod površino bolj čist. Sem najprej očistil 5 cm površine (ki je bila umazana od raznih peskov), pa je bil tudi globlje tu in tam umazan. Potem sem pa bloke 10x5x5 cm ven rezal z bajlo, da sem jih lahko topil s kuhalnikom.

Ni kaj, žeja je huda reč!

Tole je bilo res za dušo.

Drago, res hvala za namig za zadnji žleb pred vrhom Rokava! Elegantno!

Tone, zraven tvojega postanka sem pa jaz sneg topil

Tone, tisti "fant", ki je sestopal z Rokava, sem bil pa jaz .

Še na mnoge Rokave!

Tokrat Martuljek v vsem svojem sijaju:
V ponedeljek po dežju najprej iz Črlovca proti Gulcam, skozi trave, brine in vresje polne vode (kar preveč za moje čevlje ), pa skozi Škrnataričin žleb na vrh (le zakaj po tistih grdih gurtnah, če pa so levo od glave tako lepe "kahlice").
Potem seveda greben proti Dovškem križu, do koder sem moral čez vse prehode preganjati kozoroga, ki bi najraje na vsaki lašti sedel in mulil svojo travo. Ko sem že mislil, da se je izgubil, me spet počaka pri prehodu od Jugove grape proti spodnjim travam nad Šplevto.
Do "dvojke" se kar ne morem naužiti pogledov na veličastno severno triglavsko steno. V meglicah je bila še bolj fotogenična.
V torek zjutraj že ob štirih malo predramim tri dolenjske mladce in uživam sončni vzhod malo pod vrhom Oltarja. Grapa nad Grlom je sprana že prav do skal - še kakih 10 let pa bomo potrebovali nepalski most čeznjo .
Potem se pa začne res pravi Martuljek - prečenje južnih pobočij Oltarja proti sedelcu med njim in V.Rokavom - tokrat se mi je zdelo še za odtenek težje kot vedno do zdaj in celo težje kot naprej proti vrhu Rokava. Kako subjektivna so občutenja, kajne?
V 3. pristopu tokrat brez problemom najdem zgornji Dragotov (in dodaten Jušev) namig za žleb, ki obide predpredzadnji stolp v grebenu. Žleb pod to škrbino je zares najlepši del prečenja, kompakten, čisti užitek.
Na Rokavu sem po dobrih 4h od "dvojke" s fotografiranjem in uživanjem v jutranjih razgledih vred.
Sledi spust do Rokavške škrbine in do konca v Kotel. Ura je bila komaj 8:30, časa torej na pretek za tekoče spuste ob vrvi (saj vem, da za specialiste ni treba, a če je vrv v nahrbtniku, naj služi svojemu namenu). Vmes pozdravim Toneta (to sem šele zdaj zgruntal ). Vsa čast. Kot gams je letel gor mimo mene na V.Rokav.
V Kotlu celo uro talim sneg, da dobim dodatna dva litra vode in si privočim rehidracijsko juho.
Proti Škrlatičini rami je šlo brez zapletov, kljub občasni megli in dejstvu, da sem tole prvič hodil.
Zadnjih 200m pa nikakor ni več šlo, kar ustavilo se mi je. Morda ni bilo več prave želje, morda kar nisem hotel iz kraljestva Rokavov. Kakorkoli, po Škrlatici sem opustil prvotne plane, da nadaljujem proti Kriškim podom, ter se raje spustil v Vrata. Vsekakor je temu botrovalo tudi premočno sonce, ki je pustilo pečat na mojem obrazu

Tura za bogove ali v njihovo naročje. Kakor se vzame.

Včerajšnje Zeleniške špice so me, kljub jutranjim uram, kar pošteno pregrele. Že ob 5.30 na Jermanci gužva, pa potem tudi skozi Repov kot, s Staničevega vrha smo trije odšli naprej že pred osmo. Na Nebeški lojtri je na vrhu pri novem manjšem podoru najbolj stabilno še vedno po stari smeri desno od podora (nov klin), levo je vse še bolj razmajano, kot je bilo do (pred)lani. Ker sem imel časa na pretek in vrv za pomoč pri spuščanju, sem lahko šel čez vse špice

S Srebrnega sedla sem tokrat "skočil" v dolino čez Planjavo, ker je bilo v Repovem kotu preveč ljudi - vsi pa vemo, kako se tam podira, ne glede na to, kam se umikaš. Malo sem moral improvizirati zaščito pred soncem , ker sem pozabil kremo.

Kamniškega sedla sem se na povabilo melišča Planjava expres pravoverno izognil, čeprav je treba priznati, da melišče marsikje v zgornjem delu ne zasluži tega naziva

Evo, včerajšnji (drugi) poskus je bil uspešen.

Nad Belim potokom sem tokrat (s pomočjo namigov poznavalcev seveda) zadel skoraj vse orientire. Izjema je stara rdeča pika ob prehodu prve grape iz prve plantaže (vse sem prebrskal tam okoli - verjetno je res obledela).

Prehodi so res lepi, kljub temu, da so razgledi v spodnjem kilometru večinoma omejeni na 1m .

Ker sem bil na vrhu rjave grape pod grebenom že malo preveč navdušen in sem si zaželel videti, kje neki sem rinil pred 32 leti s Slemena na Vrh nad Mužiči, sem na greben pririnil pred odurno glavo in seveda moral svojo predrznost plačati s spusti nazaj dol do trav.
Vsakič znova se ne morem načudit tejle podrtiji. Ni mi jasno, kaj tale greben skup drži

Drugače pa res mojstrko speljani prehodi.

SilvestrO, žal sem tu jaz poklicno deformiran - če vidim črto, ki nekje po sliki spreminja smer, me takoj asociira na sled. Priznam, da je bilo to početje neracionalno. Drugače pa je glede na opise tista sled kar točno na sliki.

Tudi mene je begalo tole neskladje (težavnost in lokacija). Še najbolj čudno mi pa je, zakaj bi taki mojstri varovali, če bi bila samo dvojka.

In tudi jaz nisem našel markacije za prvo "plantažo", zdelo se mi pa je, da sem videl lesene ostanke utrjene poti, malo višje od točke, kjer sem se od prve "plantaže" začel spuščati proti steni, o kateri je govora.

Tole je pogled na zgornji prikazan detajl iz melišča pri skrinjici (prehod) - na sredini slike po višini in na desni četrtini slike.

Danes neuspešen prvi poskus na PP VI. Vreme je naredilo najslabšo možno kombinacijo - včerajšnji dež in današnja 100% vlaga sta poskrbela za mokroto in drsalnico tam, kjer jo najmanj rabiš... Do vpisne "knjizice" za prečko je namreč šlo ekspresno, čeprav sem bil že do sem ves moker. Potem pa prvi resen prehod in po 4 poskusih sem raje obrnil, ker je res preveč drselo...

Juš in ostali eksperti - a sem sploh na pravem kraju rinil? (Po Miheliču tam, kjer naj bi bila II, čeprav bi sam že prej iskal višje).

Zdravo,

Danes sva z zeno na poti Ljubelj-Zelenica-izvir Zavrsnice izgubila zelene slusalke Xiaomi buds 3t v polnilni skatlici. Ce jih je kdo nasel, bi nama sporocilo veliko pomenilo (ker so darilo). Hvala in lp

Včeraj sva s kolegom izkoristila izjemno vreme in si privoščila Montaž iz Dunje. Prava poslastica sezone!

V spodnjem delu slediš logiki delno poraščene ali pa delno zašodrane izravnave med stenami zahodnih Montaževih stebrov in sotesko Clapadorio dokler pač gre. Na tistem mestu ni popolnoma očitno, da je treba levo, ker se zdi, da se boš zaletel v črno steno, a generalno proti njej, okoli nje in nad njo pomagajo rdeče packe. Potem je orientacija spet trivialna do "bivaka" Muschi, kjer tura postane še resnejša.

Midva sva za prehod na rampo izbrala levi beli pristop, ker se nama je zdelo s palicami na nahrbtniku preveč štorasto riniti po preduhu na desni - direktno od bivaka. Na levi strani je nekaj lepih skritih oprimkov, tako da gre brez problemov.

Rampo je vsak od naju plezal po svoje, gre praktično kjerkoli si zaželiš, do izhoda. Tu pa morda le ni nepomembna informacija, da skrajno levi prehodi vodijo na glavo, s katere gre do Belvedera samo s spustom po vrvi. Torej je idealnejše proti desni, a ne preveč desno. S travnate grede pred izhodom iz rampe namreč vodijo vsaj 4 poševne zajede. Jaz sem izbral drugo z desne, po kateri sva potem z enim manjšim ovinkom dosegla Belvedere tudi brez varovanja. Del je kar odprt, a nikjer ne preseže III stopnje.

Z Belvedera nisva šla proti novi rdeči packi po travi v levo, ker je potem težje, temveč direktbno navzgor - ker je res očitno (kot mi je namignil Dejan - hvala za to info!), da je tod lažje kasneje. Potem po desni strani zajede v levo ter skozi dimnik do lažjega sveta višje.

Od tam spet skoraj kjerkoli do Amalije, po njej do Suringarja in naprej skozi Findennegov ozebnik na vrh.

Samota, izjemno subtilni prehodi, razgledi lepi za znoret, naredijo skupaj to turo nepozabno. Da bi turo naredili v razumnem času, je treba plezat samostojno in sproščeno do III stopnje. Sicer se lahko zadeve kaj hitro zavlečejo.

malo z zamudo, a za koga verjetno še uporabno:

Prejšnji vikend v petek po službi z Belopeških jezer po (lani oktobra obnovljeni Kugyjevi) ferati na Strug, potem na Vevnico, pa dol na bivak Busetini nad Zagačami. Tam sem imel srečo - dobil zadnje prosto ležišče. Zjutraj pa z novim znancem (iz bivaka), francozom, na Mali koritniški mangrt in po grebenu do Mangrta ter dol mimo bivaka Nogara do Belopeških.

Kugyjeva ferata lepo obnovljena, a žal (očitno) slabo narejena, ker je že več kot polovico sidrnih klinov zvitih, nekaj celo polomljenih (po manj kot letu dni). Vstop pa res pogreša kako oznako. Jaz sem ves čas gledal levo z melišča in kasneje snežišča, pa sem videl jeklenice šele, ko sem bil skoraj pri krajni zevi snežišča. Ker se mi ni dalo nazaj (itak je vstop precej prosto zamišljen - v stilu "znajdi se"), sem splezal v krajno zev (prejšnji teden je bila na vrhu več kot 10m globoka, a k sreči na sredini snežišča zgolj 2 m) in po njej do špice ter iz nje po ploščah do ferate (spodaj nekje celo III.stopnja).
Naprej pot enostavna, v zg.delu povsem spremenjen potek glede na staro.

Greben proti Vevnici zgodba zase. Seveda zračen, mestoma krušljiv, z lepimi prehodi. Mnogo rdečih pik pomaga... Ključni deli vzpona iz zadnje škrbine proti Vevnici še stojijo skupaj. Kdo ve, koliko časa bodo še kljubovali naravi...

Spust proti bivaku komaj za odtenek v boljšem stanju od vzpona iz smeri Struga.

Še celo vzpon proti Malemu koritniškemu mangrtu je v mnogo boljšem stanju kot zgornje poti okoli Vevnice. Ko smo enkrat na markirani poti proti Mangrtu, pa se še posebej na travah vidi, kako malo obiskana je ta lepotica.