palček plezalček - Zadnja sporočila

Po jutranji kavi urno iz Zadnjice do Loga in nad muzejem po poti Gmajna. Ko se slednja obrne v desno in začne spuščati, nadaljujeva naravnost in kmalu se priključiva markacijam skozi Trebiški dol. Nisva se jih še dodobra navadila, že jih zapustiva na mestu, kjer prva stezica zavije levo. Slediva ji do planine Trebiščina. Od tod naprej je bolj tipajoče, dokler se na lepem ne pokaže mulatjera, po kateri dospeva do kasarn. Naprej stopiva na Veliko glavo (precej ruševja; večkrat sem slišala, da je neprehodno, a nekako sva prišla z ene strani na drugo čez vrh ), nato nadaljujeva direktno na Velikega Konja (ruševju se da večinoma izogniti in čisto spodobno pristopiti) in sestopiva na drugo stran po grebenu, ki vodi proti Ozebniku. Z njega je grebensko nadaljevanje mestoma krušljivo in izpostavljeno. Vzpon s sedelca na 'Nad Kopiščarji glave' nad Ozebniško planjo je enostaven, medtem ko pogled na Veliki Vršovec razkrije isto kot Google Earth - morje ruševja. Vrneva se čez planjo na greben Konj-Ozebnik in po potki sestopiva na sedlo Čez dol ter malo po lokalni bližnjici in malo počez doseževa cesto pod Utrom. Nadaljevanje do izhodišča bi bilo precej nezanimivo, če ne bi zavila še do slapa Pinja in šele nato primaširala do zasluženega zavitka - hvala za pogostitev, zavitek je bil božanski.

Konjski potok teče skozi čarobno, a ne ravno najbolj udobno prehodno dolino. Kjer se bela pot konča, se začne otepanje z nizkim in višjim podrastjem, a ob neštevnih zanimivostih igrajočega se potoka na zoprnijo pozabiš. Orientacija ni težavna. Najbrž je malo več pozornosti potrebno, če želimo dolino kmalu zapustiti in jo mahniti levo proti Sivniku ali Škorencu. Naslednji odcep levo je za pot nad desnim bregom. Le-ta naj bi privedla na lovsko pot, ki povezuje Sivnik z razkrižjem markiranih poti (stičišče čez Pasje peči, pl. Kisovec, Mala planina). Ta odcep sem opazila, a nisem 100% prepričana, da je bil pravi, saj sem nadaljevala ob potoku.

Zadnji del doline (kjer potoka ni več), je bolj naporen in orientacijsko malo manj evidenten.

Sestop čez Ravni hrib in navzdol po grebenu mi v zadnjem delu ni bil najbolj v veselje, vsekakor pa priporočam ekskurz z markirane poti do Ravnega hriba, saj je grebenček čisto potepuško simpatičen.
Na zemljevidu PZS, naj bi bila po celem grebenu potka... Hmm, če je, se je danes skrivala.

Več ob slikicah.

Kar izvolite....

Ferrata dei 50 Clap, Creton di Culzei

Enim so se uresničile moje včerajšnje sanje, da bi bil še en dan nedelja.

Malčico si, po prebranem sodeč, večina privošči v krožni izvedbi po poteh 644 in 620, a meni ni dalo miru, kako od 'stavola' do 'stavola'.
Vzpon opravim po 644 do sedla in od tam na vrh. Z njega rahlo navzdol na 'piknik plac'. Klopi okoli ognjišča so bile še v senci, zato zakorakam po travniku do skale, ki ima boljše razglede kot vsak prestol. Po kratkem lenarjenju me mika nadaljevati rahlo desno proti brezam in v gozd, a ker sem se morala vrniti po mareli, da mi ne bi zvečer krulilo , me je premamil vstop v gozd pri piknik kuhinji. Tako brez podrastja in umirjeno je bilo, da naredim velik ovinek preden se po gozdu vrnem v bližino brez in od tam naprej mimo prvih ruševin. Nadaljujem malo levo, malo desno, predvsem pa navzdol do nekdanje staje Jama (pisano tudi St.lo Iamma). Svet se počasi gosti in kmalu hodilm po travi, ki sega nad koleni, mestoma pa tudi do glave. Ko po mokrem gozdu pridrsam do staj Sulforchiet (pisano tudi St.lo sul Forchiet), presenečena obstanem, saj se zdi, če izvzamemo veliko padlo vejo na njeni strehi, kot bi jo še vedno uporabljali. Od vrha do sem ni poti, tudi njenih ostankov ne, od tod, pa se jo v visokih travah uzre, a tudi prav zlahka izgubi. Število križevcev je v zadnjem delu sestopa neprijetno veliko. Do doline je še nekaj, a ko tja prispem, se priključim na pot 620, po kateri se vrnem na izhodišče.

Malčica med norimi gorami pride znova na vrsto in znova bo raziskovalno.

Prosim, kar nadaljuj ...

PP -> v Kot

Krasno grebenčkanje

Želja po povratku v osrčje 'norih gora' je morala biti zelo velika, saj po manj kot letu zazvonil telefon: "V nedeljo grem na Monte Jovet." Nekaj sem bolj kot ne mrmrala v odgovor. Izjava me je zadela nepričakovano. In nato glas na drugi strani: " In ti greš tudi." Aha, samo ne vem, če bom ob vseh težavah zmogla.

Kakorkoli, v Patocu stopiva na pot 620 in jo pri klopi zapustiva - ne levo, ne desno, kar naravnost kreneva. Najbrž neke vrste norost, a krožna tura se je zdela preveč mamljiva, da bi nadaljevala še kake pol ure v smeri Baretke in pri napisu ali kar pri dveh pikah zavila v gozd. Pri slednjih sva se na sestopu znova vrnila na bivšo CAI pot.

Med mladim bukovjem se prebijeva do ruševine in nekaj za njo malo bolj lagodno naprej. Strmina ni mačji kašelj, rdečih pik je bolj malo, a jih žal nekje na sredi začnejo dopolnjevati vsekanine v borovce - grozno, a niso draga drevesa že zadosti pretrpela v požaru?

Grapa višje gori ni bila bav-bav, dodatno sva si privoščila še en del po grebenčku in ugotovila, da nama oranžna plastična vrv ni bila potrebna, saj se vleče po tleh.

Za travnato pobočje pod vrhom mi ni ostalo energije, zato poskusim s sendvičem, a ga po prvem grižljaju samo znova spravim v rukzak in nadaljujem. Ko dospem na vrh, sedi souživač med dvema možicema s karnijskim Čukcem nad glavo. Imenitno.

Sestopiva po vršnem pobočju in se na mojo željo usmeriva na zahodno glavo z borčkom ter z nje čez trave in nato po nekaj iskanja zadeneva sestopno varianto, ki ste jo omenjali predhodniki. V nadaljevanju sestop postavi pred naju še nekaj zank, ki sva jih uspešno razvozlala. Pri prej omenjenih pikah sva 'pribremzala' na CAI 620 in se po njej s pogledi na Kaninske gore vrnila v Patoc.

Hvala za družbo v 'norih gorah'.

Lepo, eno tistih raziskovanj, ki jih brez pridržka lahko označimo kot 'par excellence'.

Krasen potep.

Na sliki 11 so zašiljeni Cadini di Misurina.
Če se prav spomnim je to na koncu poti:
https://www.summitpost.org/sentiero-attrezzato-alberto-bonacossa/567184

Načrt je bil enostaven, da bolj ne bi mogel biti, a se ni izšel. Skoraj bi lahko rekla: "Po pričakovanjih."

Na parkirišču pogoltnem cmok in zakoračim po gozdni cesti, imenovani Mačenska pot, ki se je navadno ogibam še pa še, a današnji edini cilj je bilo iti vzdolž cele planine Dolga njiva. Nenavadno, a vedno, ko se potepam tod okoli, opazujem delček njenih valovitih trav bolj od daleč, zato je kazalo mačehovski odnos do tega koščka sveta odpraviti.

Ko dospem do kočice s hišno številko: Dolge njive 1, sedem v senco in nekaj časa samo ždim s steklenico vode v roki. Nato se odžejam in se polna pričakovanj napotim naprej. Kmalu mi začno družbo delati z rdečimi jagodami okitene jerebike, nato na levi zagledam možen prehod na greben med Lanežem in Malim Grintovcem in že se cilj sesuje v prah. Noge so me kar ponesle na greben in po njem na vrh. Resnici na ljubo sem šele na njem zadihala s polnimi pljuči. Oprosti Dolga njiva, del tvojih skrivnih trav bo morali počakati na naslednjič. Zagotovo pridem.

Z Malega Grintovca se spustim na Mačensko sedlo, od koder mi ni iti do doma na Kališču, zato se odločim še za eno novo varianto in jo mahnem naravnost proti jugu, kjer že po nekaj metrih ugledam stezico. V nadaljevanju je večinoma vidna, včasih pa se malce skrije, a je orientacija popolnoma enostavna - ne levo, ne desno, kar po grabnu za nosom.

V vročem dnevu, kot je bil danes, je bil dopoldanski spust večinoma v senci in tako še kar prijeten.

Dodobra ste pretegnili noge in spotoma izvedli marsikaj zanimivega. Čestitke ...

Prva marela v letošnji sezoni je presenetila, vlaga v zraku že v ranih urah nič manj.