Sabina Grahek - Zadnja sporočila

Turo sva pričela v Zajzeri in se napotila po gozdni poti proti koči Luigi Pellarini. Ko sva dospela po malo bolj strmi stezi do razpotja, sva zavila proti sedlu Prašnik, Trbiški škrbinici in Žabniški škrbini (Sella Carnizza) ter se za tem spustila po deloma zavarovani poti (mislim na novo) proti koči Pellarini. Ker sva bila še zgodnja, sva se povzpela še na Veliki Nabojs ter za tem mimo koče dospela ponovno do izhodiščnega razpotja ter se spustila v Zajzero. Krožna pot okoli Lastovic je zelo razgledna, raznolika in slikovita. Pot je dobro označena, le ko se povzpnemo proti Žabniški škrbini ob potočku je treba biti malo previdni, da se ne izgubi poti. Midva sva tam sledila vodi in sva malenkostno zašla. Treba se je držati desne strani. Malo obiskana pot, a vredna.

22. aprila sem na tem predelu izgubila turno smučko, ki mi je na polovici vzpona odrsela v dolino. V soboto sva se ponovno odpravila proti sedlu iz Belopeških jezer. Ob jezeru je bilo kar precej ljudi, po stezi pa sva videla le enega mlajšega modrasa, ki pa se je previdno umaknil, tako da se prav nihče ni čutil ogrožen, ne mi ne on. Sneg se počasi tali tako, da je smučka še vedno kje skrita pod snegom, vsaj upam. V visokih stenah, kjer se nahaja tudi plezališče, ki ga je opremil Luca Vuerich, so vidni raznovrstni slapovi. Spodnji predel pa krasi pisano cvetje. Če se bo kdo odpravil na te konce, naj prosim malo pogleda za smučko...kdor je najde, bo nagrajen.

Amariana,v tem obdobju je prav lepa, polna raznovrstnega cvetja. Štartala sem zgodaj iz vasi Amaro, se pošpricala proti klopom, zavila na stezo 414, se povzpela do prelaza Cristo di Forca na višini 1058 m. Potem se steza nadaljuje skozi gozd, po travnatih strminah. V zadnjem delu je lažja ferata,plezalna pot, ki vodi do vrha, kjer stoji Marijin kip z zvončkom. Sama do vrha, nazaj grede pa sem srečala en par pa dva moška, ki so hodili proti vrhu. Da sem se izognila morebitnim klopom, sem se na razpotju odločila za vrnitev po asfaltirani cesti. Za celotno turo s postanki sem potrebovala 7 ur in pol in naredila okoli 1500 metrov višinske razlike. Dobro nabiranje kondicije! Zelo raznolika in razgledna gora.

Po dolgem času smo se vrnili na Snežnik in občudovali gozdno bogastvo teh krajev. Vedno prijeten vzpon.

Danes smo se povzpeli na Poldanovec po običajni poti in prehodili krožno pot kot je narisana na tabli ob poti. Zraven te so postavili še informacijsko tablo o GLAŽUTARSTVU, izdelovanju stekla, v Trnovskem gozdu. Pod njo pa je tudi nova lesena klopca. V tem obdobju imajo gozdarji kar veliko dela, saj je bilo polno posekanih dreves inn hlodov. Poldanovec je vsekakor priljubljen vrh, razgledi segajo daleč naokoli, čeprav danes ni bilo najbolj čisto.

JESENSKA GORSKA DOŽIVETJA V GORAH V ZELO PRIJETNI DRUŽBI.
Hvala Faniki in Manueli, da sta pomislili name in me povabili z njima v naše lepe Julijce, v Naborjetske gore na DVE ŠPICI ( Due Pizzi), ki ga se sestavljata dva vrhova Cima Alta ( 2046m) in Cima Vildiver (2008 m ). Štarta se iz doline DUNJA - Plan dei Spadovai, se nadaljuje do bivaka Bernardinis. Od tod naprej postane pot zelo zanimiva, najprej se vzpenjamo čez travnata pobočja, ob katerih je ogromno ruševin iz prve svetovne vojne, nato pa sledi predor skozi vzhodni vrh Dveh špic (Cima Vildiver). Pri prečenju predora potrebujemo svetilko, saj je vijugast predor dolg kar 70 metrov. Iz predora pridemo na severna pobočja gore, od koder se nato po precej strmem krušljivem pobočju med obema vrhovoma spustimo na južno stran. Tu nas pot najprej pelje skozi naravno okno, nato pa čez 150 metrov dolgo umetno izklesano polico v navpično južno steno zahodnega vrha (Cima Alta).
Pot po izpostavljeni polici je zavarovana z jeklenico in nas nato pripelje na zahodna pobočja gore, kjer pridemo do križišča. Usmerimo se desno za oznakami Due Pizzi (Dve špici) in pot nas najprej skozi ruševje in nato čez travnato pobočje v 15 minutah pripelje na zahodni vrh Dveh špic. Nazaj smo se vrnile po isti poti.
Mislim, da ima v tem letnem času ta izlet še dodatni čar.

Tina.A.80 oprosti za pozen odgovor. Se ne spoznam na avstrijsko klasifikacijo, ker ne hodimo pogosto v Avstrijo. Vsekakor težavnost teh ferat je precej visoka, PER ESPERTI. Potrebna je fizična kondicija, je veliko lojter, lestev, so občasno precej izspostavljene. Ni za začetnike.

Pozdravljeni,

zanima me, kako je trenutno stanje na Golici. ALi so še/že narcise?
Hvala za morebitni odgovor.
Lp Sabina

Nekdo je izgubil pri kapelici Sv. Valentina avtomobilske ključe.(Citroën) Nesli smo jih na vrh v skrinjico, kjer je vpisna knjiga.

Hvala Brane in srečno!

TRETJI IN ČETRTI DAN:
RIFUGIO ALIMONTA, VIA DELLE BOCCHETTE CENTRALI, RIFUGIO PEDROTTI, RIFUGIO SELVATA, CROZ DELL'ALTISSIMO, MOLVENO, ANDALO.
Koča Alimonta je privatna, nekoliko dražja, nudi udobna ležišča, tuš s toplo vodo v ogretem prostoru ( 4.50 eur), kvalitetno hrano. Ob 6.30 sva pojedla zajtrk in uro kasneje sva se že napotila v VIA DELLE BOCCHETTE CENTRALI. Ta ferata je tehnično enako zahtevna kot prejšnja, je pa krajša (3,30 ure) in višinske razlike je samo 300 m. Vsekakor lepa, zanimiva, najbolj obiskana. Treba jo je doživeti. Ko bereš opise, si ustvariš eno predstavo, potem ko si na licu mesta, se pa slika in dojemanje teh gora povsem spremeni. Vredno, vredno, vredno! Mene so povsem prevzele in sem se počutila zares srečno tako v gorah kot med ljudmi, ki sva jih spoznala in videla. Po ferati sva se spustila do koče Pedrotti in po nepopisno lepi dolini do bolj skromne koče Selvata, ki se nahaja sredi gozda med jezerom Molveno in Dolomiti di Brenta. Tam sva se spoprijateljila s škotskim parom, univerzitetnima profesorjema likovne umetnosti. Popestrila sta nama večer, zanimiva je bila izmenjava misli, življenjskih izkušenj………….Ponoči je lilo koti iz škafa, zjutraj pa sva se prebudila v svež in nov sončen dan. Se spustila mimo znane koče CROZ DELL'ALTISSIMO do jezera Molveno. Izredno lepa turistična lokacija, prenovljena, čista. Posedela sva ob jezeru, namočila noge, hvaležna za prekrasno doživete dneve sva se počasi pripravila na povratek najprej z avtobusom do Andala ( 5 km) in potem nazaj v Gorico.

DRUGI DAN:
PASSO GROSTÈ,FERRATA ALFREDO E RODOLFO BENINI
PRVA FERATA ( 600 m višinske razlike, približno 3,30 ure hoje) je odlično ogrevanje in uvod v celodnevno hojo po teh krasnih policah, ki povezujejo različne visokogorske koče bolj kot vrhove. Ni težka, kjer je izpostavljeno je dobro zavarovano, le zadnji del, ko se po strmih lojtrah spustiš v BOCCA di TUCKETT, je nekoliko zahtevnejši. Zanimiva so ta njihova poimenovanja (bocca, bocchette), s katerimi označujejo sedla in prevale med posameznimi vrhovi in grebeni.
DRUGA FERATA
BOCCA DI TUCKETT, VIA DELLE BOCCHETTE ALTE, RIFUGIO ALIMONTA - 800 m višinske razlike, 4,30 ur hoje, enkratno in nepozabno doživetje, zahtevnejša od prve, občasno precej izpostavljena, več zelo dobro zavarovanih območij, precej vertikalnih lojter, ne pretirano obiskana (le na enem predelu smo morali malo počakati, ker so se gorniki spuščali iz obratne smeri). V tem obdobju ni bilo ledenih ali zasneženih predelov.

ŠTIRIDNEVNA KROŽNA TURA PO DOLOMITIH DI BRENTA: popolni odklop, polno doživljanje gora na svežem zraku. Dolomiti di Brenta se nahajajo v bližini Trenta in se dvigujejo nad znanimi turističnimi kraji kot so Andalo, Molveno, Madonna di Campiglio in so del nacionalnega parka Adamello-Brenta. Povedali so nam, da je za to območje značilno, da veliko dežuje. Midva sva imela srečo, saj je v petih dnevih deževalo le dvakrat in to samo ponoči. Vse poti so zelo dobro označene, ferate pred kratkim obnovljene. Bivanje v kočah je potrebno predhodno rezervirati.
PRVI DAN
Avto sva parkirala v Andalu ( 12 eur na dan - aplikacija CICERO) in se po stezi 301 odpravila proti MASO PEGORAR, za tem po prijetnem gozdu proti MALGI SPORA, kjer te postrežejo z domačini dobrotami, naprej do sedla Passo della GAIARDA ( 2242 m), kjer se razgled razpre do osrčja Dolomitov di Brenta. Pot se nadaljuje po CAMPO FLAVONA: to je zelo slikovita, zelena, široka dolomitska dolina z lepim jezerom TOVEL in zanimivimi vzpetinami Turrion Alto in Turrion Basso. Pričakuje naju še zadnji vzpon do PASSO GROSTÈ, kjer se nahaja turistična koča Stoppani ( 2.438m). Pet-šesturni vzpon do tod je bil pretežno samoten, le redkokdaj sva srečala koga, saj je pot dolga, višinska razlika znatna (približno 1.700 m vzpona in 500 spusta) in s polnim nahrbtnikom zahtevna. Pri zadnji koči pa je mrgolelo ljudi, saj do nje namreč vodi žičnica iz znane Madonne di Campiglio. Od tod sva se spustila po razprostranih zimskih smučiščih še 200 m nižje do koče Graffer, kjer sva prespala prvo noč.

Večkrat sem zasledila, da so nad Sappado lepa jezera in fajn turce, tako smo se to soboto napotili prav tja, proti izviru reke Piave, se ustavili pri koči Rododendro in potem po lepi poti, že nekoliko jesensko obarvani, do Laghi d Olbe. Kratek postanek pri treh visokogorskih jezercih, za tem pa naprej proti vzhodu po zelo razgledni poti do vrha. Vrnili smo se po isti poti, se ustavili še malo pri jezerih v objemu gora. Vreme idealno, ljudi ravno prav, ne preveč ne premalo.....Še se bom vrnila na te konce, saj ti gore takoj postavijo nove cilje.....Za Doro pa je bil tu absolutni raj, sreča in radovednost v očeh v raziskovanju novih krajev in v iskanju ribic....

Pa smo ponovili to turo še v poletnem času. Ko sva dospela v Forni Avoltri, sva zavila desno v kraj Pierabech in se peljala do polnilnice mineralne vode Goccia di Carnia. Parkirišče ni bilo tako polno kot je v jesenskem času. Veliko avtomobilov je bilo parkiranih že na začetku, zaradi tega sem smatrala, da so popravili mostiček preko potoka Degano (prav sem imela: zelo elementaren, a prehoden - trije hlodi speti skupaj). Ob povratku sva se ga tudi poslužila.
Naredila sva namreč krožno pot v naslednjem vrstnem redu: po dolini Fleons do sedla Sissanis, na vrh gore Navagiust, nazaj do jezera Pera, po poti pod južno steno Crete di Bordaglia sva dospela v Avstrijo do sedla Giramondo, tod sva obrnila in se spustila do idiličnega jezera Bordaglia. Spremljala naju je psička Dora, ki se je tukaj lahko malo razživela in uživala v iskanju ribic. Po dolgem postanku smo zaključili krožno pot tako, da smo se spustili do spodnje planine Bordaglia ter ob istoimenskem potoku. Malo pred sotočjem s potokom Degano je potok Bordaglia izklesal majhno sotesko - mene vedno znova očara. Na splošno pa je celotna krožna pot zelo prijetna in raznolika. V tem obdobju je tudi polno raznovrstnega cvetja.

Turbo je predlagal, naj se povzpnemo z Doro, najino psičko, na to goro nad jezeri Bordaglia in Pera. Sprejela sva izziv, opravili smo pot v obratni smeri kot zadnjič in bili hvaležni za nasvet. V zadnjem delu je malo bolj strmo, a Dora ni imela nobenih težav. Razgledi čudoviti, gora zanimiva tudi zaradi strateške vojne pozicije, saj je to območje stičišče treh dolin. Nazaj grede smo se ustavili še pri slapu in zelo zanimivih koritih, kar je tudi vredno ogleda.

Turbo, pomeni, da se bomo vrnili in se povzpeli še na Navagiust. Il monte giusto per Dora!