pg - Zadnja sporočila

Illimani (6439 m). Prestižen vzpon na bolivijskega mogotca, 28. - 30. 5. 2025.

Prav veliko (beri: nič) v zadnjem obdobju na portalu ne objavljam, pa razlog ni manko zanimivih poti - preprosto ob obilici dela prehitro mine čas in pretvori aktualno v mimobežno.
Tokrat se je vredno potruditi za izjemo. Po lanskem uspešnem preboju magične meje 5000 v gruzijskem Kavkazu sva s partnerico zastavila cilj korak više in zasnovala (delovno-)turistično-gorniško potovanje v Peru in Bolivijo z vzponom na šesttisočaka ob koncu. Glede na zbrane informacije naj bi bil za to najustreznejši znana in priljubljena Huayna Potosi (6088 m) - o slovitem Illimaniju, prvaku Kordiljere Real, nisem niti pomislil. A hipne spremembe so včasih nadvse dobrodošle.

Po 11 dneh turističnih pohajkovanj in istočasne aklimatizacije na redkejši zrak andskih višav, kjer sva enkrat presegla pet tisoč in večkrat štiri tisoč metrov, večinoma pa bivala na višini med dobrimi 3400 (Cusco) in 3870 metri (Puno), je prišel čas za vrhunec izleta, vzpon na enega od šesttisočakov iz La Paza. Slednje je ena od bolivijskih prestolnic ter mesto, ki s svojo manj ugledno zgodovinsko spalnico, zdaj samostojnim milijonskim El Altom, s povprečno višino od cca. 4050 m naprej najvišje ležečim velikim mestom na svetu, tvori osrednjo metropolo andskega visokogorja.

Planinarjenje je v La Pazu velik posel; če je v perujskem ustrezniku Cuscu turistična ponudba primarno vezana na odkrivanje inkovske zapuščine in lažjih gorskih sprehodov, je sicer precej bolj kaotični La Paz izhodišče za mnoge bolj adrenalinske oziroma velikopotezne podvige kakršni so spust z gorskim kolesom po "cesti smrti" ali vzponi na najvišje vrhove Bolivije vključno s Sajamo, Illimanijem, Illampujem in, končno, Huayno Potosi. Slednja je spričo bližine La Paza, kar šestih delegiranih gorskih koč pod njo ter relativne premočrtnosti in netežavnosti pristopa zagotovo najpopularnejši šesttisočak v širši okolici, če ne celotnih Andih, in številne mestne potovalne agencije tekmujejo v tem, kdo bo na vrh pripeljal več klientov, ki na goro stopajo v skupinah po petnajst osebkov, vrh pa bojda doseže v najboljših dneh tudi po sto ljudi.
Nama ni prav nič dišalo, da bi se pridružila vodenim množicam, ker sva s seboj tvorila polno gorniško in ekspedicijsko opremo, logistika za samostojen vzpon je bila precej zapletena, časa za več kot en tovrsten visokogorski izlet pa več nisva imela - in tako je na podlagi predlogov lokalnih vodnikov kocka padla na odločitev za bistveno bolj ambiciozen in prestižen cilj: Illimani, "stražarja La Paza", ki nastopa v ozadju sleherne panorame La Paza in El Alta, najvišjega vrha gorovja Cordillera Real in za Sajamo drugega najvišjega vrha Bolivije.

Ne glede na izbiro smeri je vzpon na Pico Sur, najvišji vrh mogočne gore s številnimi izrastki, zahtevno in velikopotezno dejanje, ki ga je spričo kompleksnosti dostopa (vključujoč peturno vožnjo s terencem po smrtonosno prepadnih pregovorno uničenih bolivijskih cestah), ekspedicijskih zahtev in težavnosti zaključnega vzpona brez dolgih priprav praktično nemogoče lotiti v zasebni režiji; kot vsi ostali z zabeleženimi vzponi, za katere sva slišala ali jih srečala, sva za vzpon najela lokalnega vodnika v La Pazu. Slednje je za Evropejce ta hip spričo žalostnih razmer in denarne krize v Boliviji ta hip še posebej ugodno, saj se ob denarni menjavi vrednost evra več kot podvoji; vredno je razmisliti o tem, da vsaj del povrnemo revni domači skupnosti. Za razliko od večjih agencij, ki ponujajo več udobja, nosačev in raznolike prehrane sva se odločila za manjšo družinsko agencijo z izvrstnim vodnikom Germanom, ki se je izkazal z izkušnjami pri vodenju in poznavanju terena; zaradi izpostavljenih osebnih izkušenj in predhodne opremljenosti sva za dva plačala bistveno nižjo tarifo od običajne, sicer pa tudi tu kot pri večini poslovanj v Boliviji velja zakon uličnega barantanja.
Medtem ko se na Huayno Potosi dnevno zgrinjajo množice, Illimani precej redkeje dočaka vzpon, ki med lokalnim prebivalstvom velja za posebno prestižnega.


Glede izleta je tako: večina se odloči za tri- do štiridnevne pakete, midva sva se za tridnevnega. Prvi dan se po dolgi vožnji privaja na višino v baznem taboru (cca. 4470 m), drugi dan sledi postopen vzpon na dobrih tisoč metrov višji višinski tabor, imenovan Kondorjevo gnezdo (Nido de Cóndores; in ne, kondorjev nisva videla ). Vzpon, ki poteka po dokaj raznoliki pokrajini, je večinoma lahek, le v zadnjem delu se postavi pokonci z nekaj grebenskega plezanja do višje I. stopnje (če nismo zelo izbirčni, potipamo slabo II); slednje je predvsem problematično zaradi teže nahrbtnikov z opremo za kampiranje ob znatni višini, a ko vidiš spretne cholite v vlogi nosačk, ki s skromno obutvijo z velikimi bremeni lezejo po skalah, je nekaj dodatne energije zagotovljene.
Sam višinski tabor leži na ravni plošči v stranskem grebenu s precej omejenim prostorom, ki pa spričo relativno majhnega obiska ponuja zadosti prostora za šotore nadobudnikov. Pohajkovanje po kampu je spričo prepadnosti terena in ledene površine omejeno, za varno sprehajanje so potrebne dereze.

Vzpon na vrh se prične v zgodnjih jutranjih - nočnih - urah tretjega dne. Mi smo pričeli ob okoli petnajst do ene zjutraj po skromnem počitku ob ne več kot pol ure spanja v ledeno mrzli noči, kar se mi je precej poznalo v zgornjem delu vzpona. Sprva se strmo vzpenjamo po izpostavljenem poledenelem grebenu, ki mu sledi mestoma še vedno precej zračno prečenje proti zahodnemu pobočju najvišjega vrha gore. Usmerimo se na ledeniško krajino, kjer je potrebno precej pazljivosti zaradi razpok, in se vse strmeje ter mestoma izpostavljeno dvigamo po pobočju. Na višini cca. 6200 m pridemo do ključnega dela, približno sto metrov visokega zasneženega prehoda, znanega kot "nebeška lestev", ki v večji meri doseže 45-50°; mi smo imeli kar srečno roko z dobrimi pogoji, v primeru skromne zasneženosti se tu zahtevnost precej poveča, kar je že botrovalo številnim nesrečam.
Po ključniku sledi lažji zgornji del, kjer pa se že močno poznata višina in utrujenost po dolgem vzponu; partnerica je imela precej težav z aklimatizacijo in se vzpenjala le ob prigovarjanju mene in vodiča, tudi moj korak pa je kljub manku dihalnih težav zaradi neprespanosti in višine postajal vse težji in z vse večjim naporom sva se le počasi privlekla do vrha. Za vzpon se praviloma porabi med šest do devet ur; mi smo na vrhu stali tik po sončnem vzhodu po okrog šestih urah in pol hoje kot prvopristopniki tega dneva. Utrujenosti in strupenemu mrazu navkljub je bilo občutje na prepadnem vrhu ob nepopisnih razgledih v povsem jasnem dnevu prešerno. Na vrhu smo ostali okrog pol ure. Že močno izmučen sem zatem stopal pred skupinico v stanju betežne polbudnosti po zahtevnem terenu do višinskega tabora, ki sva ga s skrajnimi napori dosegla ob enajsti uri dopoldne; vmes je pričelo žgati sonce na premraženi telesi, kar jih je dodatno oslabilo in otežilo korak. Po ne predolgem postanku smo pospravili šotora in se, sam še vedno v skoraj sanjskem stanju, odpravili do baznega tabora; sestop je bil dolgotrajen, a brez težav. V La Paz in na zasluženo pivo smo se vrnili v večernih urah, regeneracija pa je potekala vse do uživaškega spusta po cesti smrti kot zadnjega dejanja v Boliviji dva dni kasneje.

Ob koncu naj poudarim, kakor je bržčas moč razbrati iz zapisanega, da gre pri pričujočem vzponu za resno in velikopotezno dejanje, ki zahteva veliko izkušenj, prilagajanj in predhodno aklimatizacijo, posedovati je potrebno vsaj osnovno alpinistično znanje. Idealno je, da se pred vzponom za spoznavanje z višinskimi razmerami in psihofizično pripravo vzpnemo na Huayno Potosi ali vsaj kakega od lažjih vrhov višine 5300 m+, na številne od katerih (denimo na Chacaltayo ali Pico Austria) po zelo zmerni ceni kakih 10-25 evrov vodijo turistične agencije v La Pazu. Sama za to nisva imela časa, sem pa bil sam razmeroma dobro aklimatiziran zaradi dolgega predhodnega obstanka na višinah med 3300 in dobrih 4000 m z nekaj vzponi na višjo nadmorsko višino, vključujoč turistični vzpon na Mavrično goro nad 5000 m.


Za konec še nekaj bolj suhoparnih podatkov:

- trenutne razmere so v Boliviji - vsaj v La Pazu in podeželju - kljub pretresom še vedno precej varne, izogibal pa bi se El Alta ali Santa Cruza de la Sierre, kar je tako ali tako precej splošno pravilo. Peru je precej bolj gostoljuben in za stopnjo bolje organiziran, četudi s svojimi posebnostmi;
- k aklimatizaciji so precej pripomogli številni turistični vzponi ob prvem obisku teh krajev: jezero Humantay z vzponom do visoke točke v grebenu nad njim (~4300 m), raziskovanje inkovskih ruševin nad Cuscom do višine cca. 3900 m ter neznosno priljubljen in množično obiskan vzpon na 5036 m visoko Mavrično goro (Vinicunca), po katerem sem z lažjim plezanjem (I, sledi gvanaka) dosegel še razgledno vzpetino v bližini višine 5060 m. Rdeča dolina v neposredni bližini je zelo vredna obiska. Vmes sva se spustila do Macchu Picchuja in se povzpela na vzdušno, priljubljeno Huayno Picchu (2693 m) nad njim, kar pa ni posebej negativno vplivalo na višinsko pripravljenost;
- zelo je potrebno biti pazljiv glede uporabe vode in hrane tako v Peruju kot Boliviji; sam sem večji del potovanja trpel vsaj določene zdravstvene težave, vključno s prebavnimi težavami in bolečim grlom. Pri vzponu na Illimani sem zaradi mraza, ki je dosegel -15 ob mestoma precejšnjih sunkih vetra, kljub uporabi več rokavic in nogavic utrpel ozebline na prstu ene roke, ki so terjale obisk urgence po vrnitvi v Slovenijo, kar nekaj časa pa sva potrebovala za prebuditev mobilnosti prstov na nogah. Prav mraz je ob zmerni tehnični zahtevnosti poleg višine ena osrednjih težav vzpona na Illimani;
- četudi visoka sezona v bolivijskem visokogorju traja od junija do septembra, torej za čas andske zime južno od ekvatorja, so bile razmere za vzpon že konec maja ob suhem vremenu precej optimalne s precejšno količino snega, ki se tam sicer prične šele na okrog 5500 metrih, in ob še vedno relativno daljših dnevih. O, ja, mraz pa je bilo.

Izlet, ki se je pričel s kopanjem v Tihem oceanu pri Limi, se je naposled zaključil z uživaškim spustom po "cesti smrti", kar se je čutilo kot nagrada za uspešen vzpon na Illimani; slednji pa bo bržčas dolgo ostal osebna gorniška prelomnica.

PS: slik je zaradi nočnega vzpona, težnje po obdržanju prstov in mraza, ki je botroval skoraj praznima mobilnikoma na vrhu, tokrat žal manj.

PS2: še nekaj o višini gore. V različnih virih lahko za Pico Sur kot najvišji vrh Illimanija najdemo višine 6438, 6439, 6442 ter celo 6460 in 6462 m, kar je občutno preveč. Sam sem sledil uradnim zemljevidom, ki vsi po vrsti zagovarjajo "zmernih" 6439 m; osebni višinomer mi je sicer pokazal 6442 m.

Za zaključek pohajkovanj ob krajši vrnitvi v Innsbruck - kjer je bila vodilna težnja tokrat prevzem kolesa - sem se le dan po zaključku prečenja Karwendla povzpel še na precej poznani tritisočak Nederkogel, ki je kljub lanski uspešni sezoni še ostal neosvojen in ki se visoko dviga nad znamenitim smučarsko-gorniškim središčem Sölden. Navkljub utrujenosti, dolgemu večeru ob spremljanju finala evropskega prvenstva v fuzbalu in jutranjim obveznostim v mestu, ki so narekovale bolj popoldanski vzpon, sem moral izkoristiti zadnji pripravni dan pred poslabšanjem vremena - sprehodi v okolici prestolnice Tirolske pač niso isto brez vzpona na kakega izmed tritisočakov v Stubajskih ali Ötztalskih Alpah; lani jih je bilo okoli dvajset, Nederkogel je letošnji prvi.

Ker sem Stubajske Alpe precej dobro spoznal že lani, Ötztalskih pa sem se z izjemo Wildspitze, Similauna, Fineilspitze in Hoheja Geiga izraziteje ognil, sem po dveurni vožnji z vlakom in avtobusom - zaradi prevoza kolesa sem bil tokrat na Tirolskem brez avta - ob 11h krenil z obronkov vasi Zwieselstein v bližini Söldna proti dobrih 1500 m višjemu vrhu.

Z izhodišča pri avtobusnem postajališču Zwieselstein Sahnestüberl sem v slabe pol ure hoje po prijetni gozdni stezi prišel na razgledno planino Lenzenalm, kjer sem spil kavo in nadaljeval pot po še vedno lagodni stezi, kjer pa so - o, tako zelo tirolsko! - krave vendarle prevzele primapravico do prehoda, zato sem bil često primoran v nekaj okolišenja. Ob vse lepših razgledih predvsem na gore nad smučarskim središčem Obergurgl-Hochgurgl sem po prijetni stezi po dobri uri hoje od planine prišel na razpotje poti proti jezeru Neder in vrhu Nederkogla.
Rezultat petminutne stranpoti do simpatičnega jezera sem izkoristil za to, da sem ob njem pustil nekaj za zaključni vzpon odvečnih reči in se razgledal po nadaljevanju poti do približno 700 m višjega vrha, ki zaradi enormnega križa na vrhu deluje varljivo kratka.
Malo pred drugo popoldne sem krenil na pot proti vrhu, ki se sprva zvija preko gruščnate krajine, nato pa se strmo vzpne proti razglednemu severnemu grebenu Nederkogla.
Tu se še vedno malo zahtevna pot nadaljuje preko značilnih granitnih kock vse višje nad jezersko dolinico na vzhodni strani gore. Ob poti sem prečil nekaj neproblematičnih snežnih zaplat, kake 100 m pod vrhom pa po nasvetu trojice mimoidočih v izogib problematičnemu poletnemu snegu na zahodnem grebenu, kamor strmo zavije sicer izvrstno označena pot, prečil do krušljivih strmin na vzhodnem boku gore. Preko precej krušljivega sveta sem se povzpel do stare markacije sicer neoznačene smeri preko vzhodnih pečin Nederkogla in se preko skalnatih plošč v všečnem plezanju v okviru II. stopnje povzpel neposredno do velikega križa na vrhu (plezanju v zaključku se je sicer moč v večji meri ogniti, a je krušljiv teren pod vrhom, kjer je nekoč vodila vzhodna smer, precej nevarnejši od solidne skale, po kateri sem pristopil).
Ker Nederkogel služi kot postaven stražar osrednjemu delu Ötztalskega hribovja, so razgledi z vrha imenitni: v užitek se mi je bilo razgledovati in obujati spomine na lanske ture na Wildspitze, Hohe Geige, Similaun in Zuckerhütl, ki so jasno razvidni v čudoviti vršni panorami, prelepi pa so tudi globinski pogledi proti Söldnu, Nedersee in smučarskemu centru Obergurgl-Hochgurgl.

Po daljšem postanku na vrhu sem se malo po četrti popoldne previdno spustil do prečne markirane poti, kjer sem v duhu tovarištva, ki so ga meni izkazali predpristopniki, z nasvetom glede poteka zaključnega vzpona pomagal mladeniču, nato pa nadaljeval spust preko vršne zgradbe in severnega grebena Nederkogla. Malo po polšesti sem bil nazaj pri jezeru na višini 2436 m, kjer sem si privoščil daljši počitek in naredil načrt za prebitje noči - o tem, kako sem jo preživel, pa morda preko kakih drugih kanalov

Zjutraj sem v središču vasi Zwieselstein, nad katero se markantno dviga dobrih 1700 m višji Nederkogel, stopil na prvi jutranji avtobus do Ötztal Bahnhof in se od tam z vlakom napotil proti Innsbrucku, zvečer istega dne pa se z vlakom odpravil na celonočno pot proti Ljubljani.

Peti zaporedni dan letošnjih pohajkovanj po Tirolskem me je tako gnal najvišje, četudi tura ni bila predolga ali pretirano zahtevna; kolikor na zahodnem grebenu ni snega (sam sem sicer imel polno zimsko opremo, a bi bil zaradi razmehčanega, poletnega statusa snega vzpon preko zasneženega grebena pretvegan) in plezalni vzpon proti vrhu izpade, gre za zgolj delno zahteven vzpon, za katerega od izhodišča potrebujemo okoli 4 ure hoje. Morda ne gre za najlažje ali najudobneje dosegljivega tritisočaka v okolici - Sulzkogel, Zischgeles ali celo Rinnenspitze v Stubajskih Alpah se ponujajo v tem pogledu - a vzpon v kopnih razmerah lahko mirno priporočim tudi tistim, ki s pričujočimi višinami še nimajo veliko izkušenj.

Nekako tako kot je opisal @djimuzl, ob tem pa tudi prepadno - padec bi se končal šele cca. 80 m nižje v grapi med Poncama. Ko sem bil nazadnje tam, je z zgornjega klina bedno visela kaj zaupanja nevredna jeklenica, ki pri spustu pomaga bore malo.
Ta del je sicer kratek, vendar eden bolj kočljivih uradno označenih pri nas ter v mokrem odsvetovan - ni pa prehudo in nadaljnji vzpon do vrha je zelo lep in razgleden.
Prilagam fotografijo kočljivega dela izpred nekaj let. Previdno, sicer pa kar pogumno.

Drži, da bolj poredko poročam o vzponih, ki jih opravim v naših hribovjih - sploh ker redko prinašajo novost na forumu - a si bom glede na to, da zapisi o vzponu na Pihavec letos samevajo, vrh sam pa, kot se je izkazalo, v zadnjem obdobju precej manj, tokrat privoščil oddajo malo daljše reportaže.

Minulo nedeljo sem si med stresnim obdobjem (tokrat še posebej zato, ker so se manj pridni študenti še bolj navadili bolj ležernega pristopa v času Covida :jezik ob koncu septembra želel privoščiti malo krajši in manj velikopotezen izlet, zato sem jo mahnil na Pihavec, enega zadnjih vrhov nad Kriškimi podi, ki mi je še ostal izven zbirke (tu izvzemam brr greben med Goličico in Planjo). Izvorni namen prečenja po še samotnejši smeri se je spričo razmer sfižil, a je bil nadomestek prav lušten. Opis verjetno marsikdo pozna, ni pa narobe, če ga podam v pomoč morebitnemu zvedavemu zamenojcu.

Zjutraj sem s sopotnico, ki me je pospremila do sedla Luknja, ob številnih pohodnikih, ki so nadaljevali pot proti Triglavu ali Kriškim podom, parkiral v Vratih in se sprehodil do prevala, kjer sta sončno jutro zamenjali precej gosta megla in močni sunki vetra. Naprej sem se odpravil sam in kljub slabi vidljivosti, ko je meglo le občasno odpihnil kak močnejši piš vetra, brez pretiranih orientacijskih težav prišel do znamenitega žleba v zahodni steni Vrha nad Kamnom, kjer je končal svojo življenjsko pot Tine Mihelič, velik poznavalec Julijskih Alp. Žleb ponuja najelegantnejši prehod čez steno, je pa kar zahteven - en nekajmetrski prehod zahteva plezanje dobre II. stopnje (plezalni vodnik navaja celo II-III, kar pa je tu preveč), ostalo je lažje, a še vedno strmo. Ob vrnitvi po isti poti za manj izkušene ni napak vzeti s seboj kakega kosa vrvi.
Od žleba sem nadaljeval po strmih prepadnih travah in sledil logičnemu poteku vzpona po travah in skrotju med Pihavcem in Vrhom nad Kamnom, malo pod škrbino Čez Kamen pa zasledil tudi dva osamljena možica. V bližini škrbine sem se pridružil zgornjemu delu označene poti in brez težav dosegel prostrani vrh Pihavca.
Razgledov na osamljenem vrhu ni moglo pričarati niti pravoverno gorsko vzdušje, sta se pa na čase nad meglami razkrili Triglav in Razorjeva skupina. Preden sem se odpravil nazaj, me je - in jaz njega - presenetil fant, ki bojda tu še ni doživel obiska. No, pogled v vpisno knjigo je pokazal, da obiski niti niso (več) tako redki in da niti ta dan nisva bila edina.

Glede na zagotovila gornika, ki sem ga srečal, in vpise v knjigi, ki so nakazovali prehodnost poti, sem se s škrbine odpravil po (še vedno) označeni poti (osnovni namen je bil sicer sestop po brezpotnem južnem grebenu preko M. Pihavca do pl. Zajavor, a sem moral zaradi zelo slabe vidljivosti in močnega vetra ta namen opustiti). Varovala so v zgornjem delu sestopa s škrbine mestoma poškodovana, a kjer je to res potrebno (pri prehodu čez navpičen, s stopami in jeklenico zavarovan skok), funkcionirajo zadovoljivo; po drugi strani je teren resnično podrt in vzpon po tej poti je v danih pogojih smrtno nevaren. Če že, jo ob posamičnem spuščanju, kjer lahko kontroliramo situacijo, uporabljajmo le za sestop, še bolje pa je, da se ji do morebitne sanacije/odprtja izognemo; glede na traso in razbit teren sicer dvomim, da se slednje resnično izplača.

Po spustu preko velikega melišča sem po lažjem brezpotju nadaljeval pod grebenom Bovškega Gamsovca do Dovških vratc (2180 m). Takrat se je dokončno razvedrilo in nisem si mogel pomagati, da se po trademark razglede ne bi ponovno povzpel na bližnji Bovški Gamsovec in v dobrih 20 minutah sem stal na vrhu. Na poti sem srečal kar nekaj pohodnikov, na vrhu užival v in fotografiral čudovite razglede - z zdaj povsem razčiščenim pogledom na triglavsko severno steno - in bil v manj kot uri nazaj na Dovških vratcih; tokrat se nisem spustil po sicer zelo lepi, že znani poti do Luknje in se, ker me so popoldanske obveznosti že priganjale, hitro spustil preko Sovatne. V uri in pol sem bil v avtu in se vračal v vremenu, ki je nakazovalo možne večerne padavine.

Četudi je bil izlet mišljen kot lažja tura po nekaj bolj velikopoteznih poteh v tujini, se je izkazal za zanimivo turico v precej divjem okolju, pa četudi se le-to nahaja v bližini triglavskih promenad.

felix, hvala. Izlet je resnično krasen - panoramski, zabaven in odlično zavarovan - bi pa zavoljo značilnosti tega dela Ziljskih Alp ter številnih zanimivih ferat in lažjih plezalnih vzponov, ki vodijo na vršace nad kočo, priporočal nočni obstanek v veliki in prijetni Karlsbader Hütte in se povzpel še na kakšen dodaten hrib (precej poti v Lienških Dolomitih, ki je sicer bolj neuradno ime oz. kvečjemu ime kompaktnega pogorja, je opisanih na portalu).

Glede časovnice je tako - nama se je kar mudilo zaradi popoldanskih obveznosti, zato sva (predvsem pri spustu) malo pohitela. Čas, ki je za turo naveden na hribi.net, je precej navit - povprečen gornik se bo do koče vzpenjal vsaj poldrugo uro (ur. čas 2,15, a ta je preprizanesljiv), do začetka ferate pa je še dobra ura strmega vzpona. Na ferati ni veliko za pridobivati, ker je zračna in mestoma kar zahtevna, zato je vredno računati na vsaj tri ure do Große Sandspitze - toliko je uraden čas prečenja in toliko sva ob zmernem tempu porabila tudi midva. Izjemni pogledi kar kličejo po krajših postankih, zato je smelo računati še na rahel pribitek k temu.
Sestop po Ari-Schübel in do izhodišča sva opravila v dobrih dveh urah, pri čemer sva hitreje stopila. Morda je smiselno računati na uro in pol spusta do koče (če se prav spomnim, sta kot čas vzpona po sestopni poti uradno navedeni 2 uri in pol, je pa to rahlo pretirano in tudi sestop je potencialno kar hiter, ker pot z izjemo posameznih zavarovanih mest ni posebej zahtevna).
Morebiti je vredno opomniti, da je med kočo Karlsbader in Große Sandspitze relativno majhna višinska razlika (512 m), je pa na grebenski Panorami kar precej spustov v globoke škrbine in ponovnih vzponov na vrhove.

Srečno na poti,
Gašper

PS: podajam topografsko skico poti, kjer so tudi navedeni uradni časi

Čestitke tudi z moje strani - gre za resnično pustolovski vzpon, ki je zadovoljivo velikopotezen! Tumova me mika, grebensko nadaljevanje preko Plaskega Vogla pa mi izpade kot skoraj (pre)pošten zalogaj za solo raziskovalca, zato so pohvale še toliko bolj na mestu. Doživetje je tudi spodobno opisano in slikovno dokumentirano.
Glede imen je tako, da v končni fazi niti ni tako pomembno, saj gre za označevalce, ki so pogosto lokalno začinjeni. V tem primeru se mi zdi, da je porazdelitev precej enakomerna, da pa se v zadnjih letih preferira lažje zveneči Vrh Labrja, ki je denimo uporabljen na vseh zemljevidih Geodetskega zavoda Slovenije iz let 2000+, ki jih imam trenutno pri roki (Julijske Alpe - V del, Triglavski narodni park, verjetno tudi Julijci - Z, ki pa ga trenutno nimam pri sebi), v večjem delu tiskovine, uporabljata pa ga npr. tudi M&M. Žajtamovo opozorilo je tako vendarle na mestu.
Ker pa se obe imeni brez kančka dvoma sklicujeta na istega referenta (kolikor ugotovimo, kateri hrib to pravzaprav je , pa seveda zadeva ni pomembna.

Lp,
Gašper

Kl. in Gr. Laserzkopf (2718 m), Galitzenspitzen (2710 m), Daumen (2720 m), Große Sandspitze (2772 m) - Ziljske Alpe

Dan po vzponu na Glödis (post v https://www.hribi.net/trenutne_razmere/aut/glodis_3206_m_visoke_ture_skupina_hochschober/57/6222) sva se s prijateljico odpravila po prelepi velikopotezni ferati Panorama-Klettersteig, ki preči večji del osrednje skupine Lienških Dolomitov (le-ti sicer predstavljajo najvišji in najzahodnejši del Ziljskih Alp), ter se izteče na prvaku pogorja, 2772 m visoki Große Sandspitze [strogo gledano gre za pot "Sepp-Oberlechner-Gedächtnisweg", naznaka Panorama-Klettersteig pa predstavlja celostno krožno prečenje, kjer omenjeno pot kombiniramo s sestopom do koče Karlsbader po lažjih "Gebirgsjägersteig" ali "Ari-Schübel-Steig" - urednik strani lahko popravi zdrs v opisu>.

Spričo pozne vrnitve z Glödisa in neugodnih razmer na cesti sva šele pozno prispela do velikega parkirišča pri Lienzen Dolomitenhütte in že v noči dosegla prostorno kočo Karlsbader Hütte na 2260 m.
Naslednje jutro sva se odpravila proti začetku znamenite grebenske ferate Panorama-Klettersteig, ki preko večjega dela osrednje skupine Lienških Dolomitov vodi na Große Sandspitze. Sodobna ferata, ki vodi preko vrhov Laserzkopf, Galitzenspitzen in Daumen, je pokrajinsko zelo privlačna, odlično speljana in brezhibno zavarovana - kot takšna morda predstavlja tudi največ, kar lahko gornik v Lienških Dolomitih nealpinistično stori v enem dejanju.
Tehnično ferata sicer ni med najtežavnejšimi - še najzahtevnejši je vzpon na drzni stolp Daumen, ki na enem mestu (kamin) doseže težavnost C/D (pri čemer je morda le-ta celo rahlo pretirana, kamin je namreč razmeroma neizpostavljen in kratek, morda celo zahtevnejši so vzpon na Laserzkopf, prvi del vzpona na Daumen in sestop s slednjega) - sicer pa se ocena poplezavanja giblje nekje do C. Po drugi strani gre za zelo dolgo in zračno zavarovano pot z rednimi vzponi in spusti, ki zahteva dolgotrajno koncentracijo; je pa brezhibno zavarovana in poteka po presenetljivo čvrsti skali - dobri volji med prečenjem botrujejo tudi čudoviti globinski razgledi, ki jih neprestano ponuja.

Z zelo razglednega vrha pogorja sva se hitro spustila po bistveno lažji poti Ari Schübel (le eno sitno izpostavljeno prečenje in mesto B/C, ostalo je lažje, a krušljivo) in mimo koče do avta. Prijateljica je nato nadaljevala pot proti Innsbrucku, sam pa sem se odpravil večernim službenim obveznostim naproti.

Za razliko od vzpona na Glödis dan poprej naju je tokrat spremljalo čudovito vreme, ki je ponujalo prostrane razglede. Razmere so seveda še vedno poletne, koča Karlsbader pa je odprta do konca prvega vikenda v oktobru. Lienški Dolomiti so sicer priljubljeno in kompaktno pogorje, ki karakterno precej izstopa od preostalih predelov Ziljskih Alp, zato pa ponuja gostu bržčas kaj privlačne nagrade za vloženi trud.

Pod črto - pri osebnem zaključku letošnje visoke sezone v tujih gorovjih ob koncu koledarskega poletja je šlo za dokaj velikopotezen izlet po dveh všečnih poteh, ki sta bili zaradi označenega in zavarovanega značaja morda nekoliko orientacijsko lagodnejši, a vendarle zelo mikavni in vredni nekoliko daljše vožnje. Priporočljivo.

Hvala vsem, upam, da mi danes uspe podati še slike nadaljevanja tega pestrega potovanja
Srečno v gorah,
Gašper

Zadnje čase se malce redkeje oglasim na forumu, kar pa ne pomeni, da nisem hribovsko aktiven - le zaradi številnih službenih obveznosti težko najdem čas, da zadevo ustrezno opišem. V prihodnjih tednih bom morda podal popravil nekaj grehov (Hochalmspitze, Grossglockner, prečenje Krofičke itd.), tokrat pa mi bo uspelo podati povsem aktualno reportažo, ki se navezuje na začetek tega tedna in ki lahko komu poda idejo za obisk čudovitih vrhov, ki sva jih obiskala s kolegico.

Zadnja dva dneva letnega dopusta sem tako izkoristil za obisk vrhov v okolici Lienza. Že dober teden prej sem nameraval zaključiti visokogorsko sezono v Švici s Finsteraarhornom, a sem moral pričujočo turo zaradi zdravstvenih in vremenskih razmer prestaviti za eno leto, za letos pa sem se od tujega visokogorja posloviti z manj zahtevnim in lagodnejšim izletom (četudi je bil zastavljen relativno kompleksno).
S prijateljico sva se odločila za malce nenavaden in kompliciran itinerarij, ki pa je bil zaslužen za kar nekaj izrednih pogledov in vzdušnih trenutkov - no, pa tudi nekaj nejevolje
Prvi dan sva, priznati je vredno, nekoliko v pregovornem slogu slovanskih kolegov ne prezgodaj prispela do vstopa v svet Visokih Tur in se povzpela na markantni, od daleč prepoznavni Glödis (tudi Glödisspitze). Šele od leta 2006 zavarovana pot, ki na vrh vodi po jugovzhodnem grebenu, tehnično ni posebej zahtevna (večinoma do B, eno mesto morda B/C, krajši vzpon nad mostom C, a slednjemu se lahko tudi izognemo), a so vlažne skale, ki so nosile zaplate svežega snega, zahtevale previden vzpon. Na poti prečimo zelo atraktivno visečo brv, ki je spričo snežnega jezika in poledenele podlage pod njim delovala kar zlovešče.
Po postanku na vrhu v vse bolj razglednem popoldnevu sva se počasi spustila in med potjo opazovala "glorijo" (navidezno mavrici podoben pojav). Ob večeru sva bila pri avtu in se odpravila proti izhodišču proti cilju drugega dne na kontrastni strani južno od Lienza.

Morda je malce preuranjeno, da bi govorili o tem, da se kopne razmere poslavljajo - midva sva šla na vrh tik po kratkem obdobju sneženja, na ferati pa naju je spremljal le svež, napihan sneg, ki ga po nekaj toplejših dneh zdaj bržčas ni več. Razglede z vrha sva imela bolj selektivne, iz oblakov mdr. ni uspelo pokukati Grossglocknerju, ki sem ga obiskal v začetku septembra; vendarle pa je prostoren vrh ponudil všečno izbiro za poslednje dni koledarskega poletja in skupina Schober se je malenkost sramežljivo, a precej veličastno razkrivala pred nama.

Za konec še nekaj reči bolj tehnične narave: izlet je Slovencem kar dobro poznan in spričo dokaj premočrtne poti Glödis ponuja ugodno priložnost za enodnevni naskok na privlačen tritisočak, je pa vožnja do okolice Lienza na Vzhodnem Tirolskem kar dolga. Cesta do Seichenbrunna je v primerjavi z večino sorodnih avstrijskih izhodišč mestoma malenkost slabša (zato sva tudi imela nekaj nepričakovanih težav pri poznovečernem spustu po njej), a niti nizkim avtom ne bi smela predstavljati resnih ovir - cesta na Gößgraben to ni
Pot do vstopa v ferato na nekaj čez 2900 m je lahka, dolga in nekoliko enolična, četudi poteka po mikavni pokrajini.
Brezhibno zavarovana ferata je bolj kot sodobnim športnim feratam sorodna našim visokogorskim zavarovanim potem in je z izjemo atraktivnega prehoda brvi spretno speljana preko najugodnejših grebenskih prehodov.
Koča je odprta do začetka oktobra, zdi pa se, da je v zadnjem času nekoliko samevala - tako tudi na celotni poti nisva srečala nikogar, proti vrhu pa sva utirala prve stopinje v sneg.

Hvala vsem, zaradi všečnega izkustva mi je bilo v zadovoljstvo podati opis in morebiten namig.
Takšno prečenje (in Nederkogel dan kasneje) je tudi odlična predpriprava za zahtevne vzpone, ki jih še načrtujem ob koncu poletja, mdr. Finsteraarhorn v Švici.

Morda le še poudarek, da imamo pri načrtovanju sorodne ture kar precej prostih rok in izbire, ker s postojank vodijo številne dobro označene poti na mnoštvo vrhov - v Karwendlu, ki je resnično razsežno pogorje, se nahaja silna bera špic in stolpov med, recimo, 2300 in dobrih 2700 m višine, za razliko od pristopa pri nas pa so tudi lažje plezalne poti često markirane.

Pa varen korak!

Hvala, @palček plezalček! Vedno se potrudim v besedi animirati izlete, sploh kadar gre za Slovencem manj znana področja, ki sem jih raziskoval v zadnjih dveh letih.
Mislim, da te "razglednice" res kažejo dinamiko narave in vremenskih razmer, ki so me spremljale na tej poti.
Sicer pa tudi sam z veseljem preberem tvoje opise poti, ki pogosto pridejo v poštev pri načrtovanju bodočih izletov.
Lp,
Gašper

Trobec:
E, hvala za oceno; ta opis je bil najtežji od vseh, ki sem jih napisal za ta portal, ker je raziskovalno res kar zapleten, do sedla pod Malimi vratci je "divjina", očitnih orientacijskih zaslomb pa je malo. Kopirati Habjana nekako nima smisla, pa tudi njegov opis je ohlapen.
Kot je že povedal uporabnik redbull in dosledno ugotavljaš (čeprav z malo terminološke zmede), preko Malih vratc dejansko ni treba iti, kar sem v opisu poudaril, Habjan pa recimo predlaga prav to - to poveča zahtevnost, sestop v škrbino je nekoliko zoprn.
Pripomnit pa moram, da Mala vratca niso sedlo (kot bi sicer nemara pričakovali glede na poimenovanje - vendar glej podobno poimenovan vrh Vratca na drugi strani masiva Kočne), temveč prav vršič nad sedlom (ref. Habjan: Brezpotja, https://www.gore-ljudje.si/na-kocno, http://xn--pepoti-ckb.si/tocka.php?id=4591 itd.)

Morda nekoliko nepomembno, a če koga vzpodbudi perspektiva nekoliko težje dosegljivega vrha k dodatnemu prečenju, tudi prav

Sicer pa zelo lepa tura - čestitke!
Lp,
Gašper

Hvala za ogled, Primož, in verjemi, da tudi meni - Karwendla, ki je z resnično divjo naravo številnih skalnatih stolpov, sten in zarez nemara najlepši in najzanimivejši del gorate Tirolske, z izjemo superpopularnega Nordketteja še povohal zares nisem - v začetku oktobra sem želel na kratko vikend prečenje, a celostno pobeljenje in druge obveznosti bodo to nemara preprečile...
Kljub dobri gorniški sezoni se mi zdi, da sem nekako dobro obdelal le Stubajske Alpe, ki resnici na ljubo ponujajo največ med najvišjimi gorovji Tirolske - ledeniška prostranstva, idilične planine in strme apneniške stene, česar v sosednjih Zillertalskih in Ötztalskih Alpah ne najdeš, vsaj ne v tej meri - a tudi tu je seveda veliko neznanega

Priporočam nadaljnje raziskovanje in tedaj čakam kako reportažo - morda drugo leto spet počitnice na Tirolskem?

Lp,
G

O tej zares izjemni turi sem pripravil tudi kratek filmček: https://youtu.be/Tjk07bqeEn0

Ker se zavedam, da se tako dolgega posta kot je zgornji marsikomu ne da brati - oz. upravičeno nima časa - se mi zdi, da bi temu izletu, ki spada med najbolj znane in zaželene visokogorske ture v Avstriji, naredil krivico, kolikor le v nekaj povedih ne podam le še osnovnih podatkov za morebitne zainteresirane:

- tura je praviloma dvo- ali tridnevna, pri čemer prvi dan v večeru le lagodno pristopimo do koče; kot sem že odgovoril nekemu avstrijskemu povpraševalcu, teoretično jo je možno opraviti v enem zelo dolgem dnevu, vendar je to zaradi številnih vzponov in spustov, ledeniških prečenj in zahtevnosti to izjemno redek pojav. Trenutno dvodnevna tura ni več mogoča zaradi zaprtja obeh visokogorskih koč minuli vikend

- Becherhaus in Muellerhütte sta silno dragi, zato vzemi odebeljeno denarnico. Žal je cena za spanje nad 3000 m visoka...

- vzpon na Wilder Freiger preko Seescharta ni posebej zahteven (kot tudi ne kratek vzpon mimogrede na Gamsspitzla), je pa kar dolg in naporen, odvisno od vremenskih pogojev pa se lahko težavnost bstveno poveča. V trenutnih razmerah zimska oprema ni potrebna.
Vzpona po alternativnih in nekoliko krajših poteh s Sulzenauhütte sta zahtevnejša; enako velja za neposredna spusta proti visokogorskima kočama, ki pa sta dobro zavarovana

- pristop na prostorni Wilder Pfaff preko vzhodnega grebena je lažja plezalna smer dobre II. stopnje, kjer nam tu in tam pomaga kakšna stopa in v tik pred koncem celo kos jeklenice, sicer pa je nezavarovan. Kljub temu ni prezahteven ali pretirano izpostavljen, zato večina ob poti navzgor ne bo uporabila vrvi; plezanje je večinoma prijetno in skala sprejemljiva. Slednje ne velja nujno tudi za kratek zaključni vzpon na Zuckerhütl, ki doseže II. stopnjo, a je mestoma precej izpostavljen, krušljiv in celokupno nevaren za zdrs. K sreči je kratek, možnosti za varovanje je precej, izjemen razgled z najvišjega vrha Stubajskih Alp pa poplača marsikaj

- dolg vzpon po ledeniku SUlzenauferner je v trenutnih razmerah netežaven in brez vidnih razpok, je pa previdnost vselej na mestu (in tudi celotna ledeniška oprema - ledenik je namreč glomazen in zlasti ob manku sledi hitro zaideš v težave). Na sedlu Pfaffenjoch nam orientacijske težave ob manku oznak reši spust ob desni strani ledenika do prehoda čez nazobčano skalovje, ker se razkrije skromna stezica. Ob pristopu na greben nad smučiščem "Stubajski ledenik" težav več ni. Ker se do do slavne žičnice pri Schaufeljochu, ki nam utegne ponuditi prevoz navzdol, kar vleče, priporočam hiter sestop po sledi po smučišču in prijetni cesti do Dresdenske koče. Od tam je do parkirišča za Sulzenausko kočo še kake 700 m oz. ura in pol spusta.

Vsekakor ta tura, ki ponuja vzpon na tri izmed 7 najvišjih vrhov (vključno z najvišjim) Stubajskih Alp, skupno štiri tritisočake v dveh dneh, prečenje prostranih ledenikov, čudovito plezanje po ostrih grebenih nad njimi do dobre II. stopnje, spanje na 3200 m in uživanje v prekrasni naravi, spada v itinerarij resnega gornika, ki ga mikajo ključni vzponi v Vzhodnih Alpah.
Z njo (pristopoma na Wilder Freiger in Zuckerhütl) pa sem tudi izpolnil lepo zastavljeno obhodnico "7 summits of Stubai", ki nas popelje na sedem ključnih vrhov nad Stubajsko dolino, gledano zlasti s perspektive središča doline Neustifta. V prihodnosti nemara napišem nekaj več o tej zanimivi poti - za zdaj pa me kar nekako zabava vpis v "dvorano slavnih", lep lesen pokal, priznanje in fajn majica - ni moč trditi, da se Tirolci ne trudijo za promocijo turizma. Pa sem za to le užival!

Zanosen gorski korak,
Gašper

Bravo, čestitke tudi z moje strani. To pa je tura, vredna spoštovanja - še posebej ob omenjenem itinerarju.
LpG

Hvala obema. Glede na trenutno norišnico ob začetku postkoronske konferenčne sezone je bila ta izvrstna tura pravo, nujno poživilo.
Sice pa je ta del kantona Graubunden en tak resnično všečen, razmeroma miren košček zemlje. Bi pa posebej pohvalil kolegico na turi, ki se pred tem z brezpotji, kaj šele tako zahtevnimi, še ni spopadala.
Želim vama prijetno gorsko jesen,
Gašpe

Všečno, na Habichtu sem bil julija - za en dan se res kar vleče, vendarle je med Gschnitzom in vrhom več kot 2000 m višinske razlike. Morda bi le malo pokomentiral malo prenapeto izjavo: "Habicht je (...) najbolj obiskana gora v Štubajskih Alpah" - res je silno priljubljen, spričo mogočnosti so dolgo verjeli, da gre za najvišjo goro Tirolske, a po obisku vseeno precej zaostaja za npr. Serlesom, Nockspitze ali Hoher Burgstallom, tj. nižjimi, lažjimi in predvsem hitreje dosegljivimi razgledišči... Stubajske Alpe so, z izjemo bolj odmaknjenih predelov kot je Alpeinsko pogorje, zaradi ugodnih izhodišč, številnih žičnic, privlačnosti in bližine Innsbrucka pač izredno popularne. Mi je pa, moram priznati, Innsbruška koča pod Habichtom ostala v najmanj prijetnem spominu med letošnjimi zatočišči (in to ne le zaradi že pregovorne avstrijske hladnosti in navidezne brezdušnosti - kratek pobeg v Švico je bil v tem pogledu kot prehod v nov svet).

Toda glede razgleda se je moč le strinjati. Sam sem takrat o njem zapisal: "Razgled z vrha je skoraj nepopisno veličasten. Zaradi višine in izpostavljene lege je Habicht vodilno razgledišče po Stubajskih Alpah, ki jih lahko skoraj v celoti zaobjamemo s pogledom, tako kot tudi ledeniška prostranstva Ötztalskih Alp, Ortlerjeve skupine in vršace Zillertalskih Alp; globoko pod nami so Stubajska dolina, Obertalska dolina in porečje Oberbergbacha, pogled pa seže vse do Innsbrucka in pogorja Karwendel nad njim. Morda najlepši so pogledi proti drznima in všečnima Tribulaunoma, v katera sem se takoj zagledal in si zamislil turo za kdaj naslednjič. Najlepši pogled nanju (oz. nanje, naj bi vendarle bili trije) je od prijetnega jezera Alfaier, ki se nahaja malo pod potjo na Habicht.
"

Toliko o Habichtu. Sicer ste si vsekakor izbrali zanimivo popotovanje; morda je vredno omeniti, da se blizu zahodne meje Tirolske nahaja bolj znani Hoher Riffler, ki je le dobrih 60 m nižji od zillertalskega in predstavja najvišji vrh pomembnega gorovja Verwall.
Varen korak še naprej,
Gašper