sonny4 - Zadnja sporočila

Letos sem uspešno zaključil STKP in sem mislil podeliti nekaj spominov tukaj (tudi za lastno evidenco). Za vseh 41 etap sem potreboval štiri leta. Hvalabogu, sem trmast, drugače je ne bi dokončal niti pod razno. Začetno navdušenje sčasoma skopni, pa tudi hobiji in življenska situacija se spremenijo. Vse etape sem odpeljal sam in po etapah, kar zadevo oteži, saj se je bilo potrebno vrniti na izhodišče.
Trmasto sem prevozil vsak meter, ki je označen v GPX datotekah. To je pomenilo, da se je bilo potrebno na nekatere vrhove povzpeti dvakrat, če trasa ni dovoljevala smisene vrnitve na izhodišče po trasi spusta na drugo stran. Npr. na Iztokovo kočo pod Golaki sem se najprej povzpel iz idrijske smeri, naslednjič pa sem šel gor še iz Ajdovščine, da sem se lahko spustil po predvideni poti, čeprav sem žig iz te koče že imel.
Lahko priznam, da bi bila pot zame z navadnim gorcem pretežka. Šlo sicer bi, bi pa bila to zame, glede na vse, življenska pustolovščina. Imel sem dober eMTB in dve bateriji. Etape sem prevozil ponavadi v obliki osmice, s tem, da sem avto pustil na sredi in tako z eno baterijo prevozil eno pentljo, nato baterijo zamenjal in prevozil še drugo. Kljub temu, je bilo večinoma potrebno del poti prevoziti tudi na lasten pogon.
99% poti je vozne. Na redkih odsekih je potrebno kolo potiskati. Večinoma je označena (v smislu, da so oznake na glavnih križiščih in modro-bele oznake ob poti), vendar bi brez GPS šlo težko. Toliko je neoznačenih manjših križišč, singlc, gozdnih poti, odcepov, da če hočeš voziti po progi, rabiš GPS. Pa tudi prehiter je kolesar, mimogrede se kažipot prezre. Od žiga do žiga (po glavni cesti npr.), pa bi najbrž šlo brez. To ni kritika upravljalcev poti, videti je, da je bilo v pot vloženega ogromno truda, in se ga še vlaga, tako da se jim prisrčno zahvaljujem. Vse so super uredili. Niti nimam pripomb ali predlogov, lahko si samo skromno želim, da bi nadaljevali uspešno delo še naprej.
Skratka, pot je dolga. Potrebna je volja končati začeto. Nagradi te z zadovoljstvom ob končanem delu. Vmes, sem si zapomnil predvsem ljudi, ki sem jih srečal. Spoznal sem kraje, kjer še nisem bil. Bilo je vredno.

Nekaj statistike:
- potreboval sem skupaj 43 dni (dve etapi sta bili predolgi za en dan)
- 54-113km na etapo, povprečno 70km
- skupaj 3037km
- 600-2747mnv vzpona na etapo, povprečno 1774mnv
- skupaj 76297mnv
- povprečna hitrost 13km/h
- Moving Time: 1h30min do 6h na etapo, povprečno 3h41min
- Moving Time skupaj 158h
- Elapsed Time: 2h do 8h30min na etapo, povprečno 5h32min
- Elapsed Time skupaj 238h

Specialized Turbo Levo

Hvala lepa . Ja, začeti je težko, še težje pa vztrajati. Težko si je vzeti čas, pa tudi ko imaš čas, mora tudi vreme sodelovati.

Jaz sem si pustil najlepše etape (zame je bilo to načeloma okrog Julijcev in po Obali) za na konec, da me motivira v smislu "še te zvozim, potem pa me čakajo samo še najlepše".

Meni najlepše etape:
17 Marezige - Tumova koca na Slavniku
10 Idrija pri Baci - Cerkno
08 Dom v Lepeni - Koca na planini Kuhinja
07 Postarski dom na Vrsicu-Dom v Lepeni
06 Kovinarska koca v Krmi - Postarski dom na Vrsicu
04 Koca na Petrovem Brdu - Planinska koca na Uskovnici
02 Mihelcicev dom na Govejku - Koca na Blegosu
35 Dom na Peci - Dom Logarska
30 Ruska koca - Ribniska koca
29 Maribor - Ruska koca
25 Koca na Bohorju - Planinski dom na Resevni
09 Planina Kuhinja - Idrija pri Bači

Sicer je smučišče na Sella Nevei za to sezono zaprto, ponuja pa odlično turno smuko. Danes nas je bilo kar precej, nekateri so šli na sedlo Uršič, nekateri pa do Prevale. Nazaj grede super smuka po zmehčanem in celo delno zratrakiranem (od koče Gilberti navzdol) snegu. Iz Sella Nevee do Prevale je 1100mnv, ravno prav za lepo turo. Spodaj je treba nekaj 10m peš.

Mogoče bo ta tema najbolj pravšnja. Včeraj sem šel torej s smučmi iz Ribčevega laza proti planini Suha, in še malenkost višje. Cilj je bilo sedlo Čez Suho, vendar je bilo v zgornjem delu precej trdo, in nisem imel derez, zato pač nisem tvegal. Sneg dejansko v redu za smučat, sem pa dvakrat nekoliko šlampasto padel zaradi skorje. Previdnost torej ni odveč. Z avtom lahko do 750mnv, nato je sneg cel čas, razen na parih delih je par metrov kopnega.

Včeraj na Dovški Babi s smučmi. Z malo višjim avtom se da priti do višine 1080mnv. Sneg pod vrhom je bil sren, proti koči in nižje pa se je že udiral.

Včeraj iz Rudnega polja na Viševnik, nato do Srenjskega prevala, spust na Jezerce s smučmi, potem na Studorski preval, in nazaj na Jezerce in Srenjski preval. Sledilo je smučanje skozi Kačji rob nazaj do Rudnega polja. Dereze so mi bile kar nujne, predvsem za nazaj na Srenjski preval. Čeprav, glede na sledi, so prišli bolj vešči kar s smučmi na ta preval.

Vse je super uhojeno. Smučarija pa je bila tako-tako - sneg je precej različen.

Včeraj na Okrešlju iz Logarske doline. Avto je potrebno pustiti pri Domu planincev, torej je hoje do parkirišča pri slapu 30 minut. Razmere odlične. Dobro uhojeno, tudi proti Savinjskemu sedlu, in skozi Turski žleb (vsaj kar je bilo videti od daleč).

Včeraj s kolesom po cesti iz Podgorja na Slavnik. Razmere dobre, sneg je bil še ravno prav mehak, da sem prišel do vrha brez pešačenja. Prav lepa popestritev.

Oprosti za nejasnost. Zratrakiran je od Zadnjega Vogla do Orlove glave, spodnji del pa ne, vendar je zelo "presmucan". Lahko se pride pes, vsaj vceraj je bilo tako.

Oprosti za nejasnost. Zratrakiran je od Zadnjega Vogla do Orlove glave, spodnji del pa ne, vendar je zelo "presmucan". Lahko se pride pes, vsaj vceraj je bilo tako.

Včeraj na smučišču Vogel fantastične razmere. Sicer mrzlo, ampak sneg enkraten, izven urejenih prog na pršiču pa se je dalo lepo smučati. Po Žagarjevem grabnu (zratrakiran do planine) lahko prismučamo prav do doline, saj je snega na pretek.

Včeraj (30.11.) na Lajnarju in Možicu. Ljudi kar precej, smučišče zratrakirano, snega pa ogromno. Fenomenalne razmere.

Danes na Plešivcu iz Loške Koritnice. Varovala so v dobrem stanju - tako ne držjo navedbe, ki sem jih prebral nekje, da so vsi klini zviti. Ravno tako se ne bo treba sekirati glede "pretanke" zajle, saj jo je izruvalo. Mesto, ki ga je ta zajla dodatno varovala, je normalno prehoden.
Drugače pa ja, do sedla Čez Brežice je pol plezanja, pol džungla. Steza je sicer dobro vidna in označena. Tukaj gre res malo ljudi. Pot je zahtevna, plezalni del je dokaj navpičen, izpostavljen, neroden (ali pa sem samo jaz neroden...), veliko je kamenčkov. SVK mi je prišel prav in ga priporočam. Sicer pa so se včasih s to potjo precej potrudili, saj so do vrha v skalo vklesali stopnice.
Pot iz sedla na Plešivec je udobna, uhojena stezica. Na vrhu za nagrado krasen razgled.
Ob poti, na okoli 1250mnv, je odcep (20m) do osvežujočega potoka.
1500 višincev, 8h.

Meni je čisto ustrezala opisana smer. Prednost je, da hodiš gor (gor je varneje, kot dol) po izpostavljeni in posuti s kamenčki poti na Bovška vratca. Je pa čisto v redu, kakorkoli se odločiš, v obe smeri je mikavna.

15.7. prehodil lepo krožno pot predhodnika, torej iz Vrat prek Luknje na Bovški Gamsovec in nato prek Bovških vratc nazaj v Vrata. Na poti ni nobenih snežišč, ki bi predstavljale težavo (niti zjutraj, ko je trdo), saj so položna oziroma se jih da obhoditi.
Na poti nazaj sem srečal turnega smučarja, ki se je spustil iz Stenarskih vratc. Bravo!
V osmih urah zmerne hoje se je nabralo 1500 višincev.