madeira - Zadnja sporočila

Nedelja, 21.09.2025
Res bi bil greh ne izkoristiti zadnje poletne nedelje. Ker mi obveznosti niso dopuščale celodnevne ture, se odločim za popoldanski obisk Tolste Košute. Vožnja do parkirišča pod Planino Spodnja dolga njiva, je bila kar adrenalinska, toliko nasproti vozečih je bilo. Cesta je ok. Že od razcepa pri Košutniku dalje je bilo praktično skoraj vse zaparkirano. Ker sem pozna, vseeno uspem parkirati na P in ne kje ob cesti. Do planšarije NORO ljudi, pred planšarijo VSE polno. Od planšarije dalje nikogar. Čudovita samotna tura. Pod vrhom je začelo konkretno pihati, samo poslikam in se obrnem. Od sedelca nadaljujem na Malo Košuto in se krožno vrnem na planino. Sledi uživaški sprehod po obeh planinah . Na parkingu še trije avti, od teh en moj.

Hvala novomeškim markacistom.

Slika 4: lahko rečem samo, končno, da so (spet) označili odcep do bohinjskih vratc. Čeprav tisto melišče tik pod vratci ni nič kaj prijetno. Ali so markacije tudi obnovljene? Tri leta nazaj so bile komaj vidne.

Jaz sem vedno tukaj, samo take "navadne" ture se mi ne zdi smiselno objavljat, kdo bo pa to bral.

V torek 19.08.2025 opravljena pot, kjer se nisem povzpela na noben vrh, prehodila kar nekaj km, naredila veliko višincev in uživala v čudovitem dnevu.
Zjutraj se parkiram pri slapu Savica. Na parkirišču nobene gneče. Čez Komarčo se dvignem do Črnega jezera, kjer uživam v popolni samoti. Do Dvojnega jezera srečam nekaj pohodnikov, ki se spuščajo. Sami tujci. Pri Dvojnem jezeru naredim malo daljšo pavzo in občudujem naravo okoli sebe. Začuda ni bilo veliko ljudi. Namenim se proti Komni in se na razcepu poti usmerim proti primorski. Na Velika vrata sem namenjena. Vzponu kar noče biti konca, a razgledi odtehtajo. Pri Velikih vratih me presenetita dva tujca. Tu res nisem pričakovala nikogar, niso to ravno obljudeni konci. Sledi ležern spust skoraj do Planine za skalo. Malo pred planino se namreč obrnem na pot, ki vodi proti Komni. Spet vzpon, tokrat do Oslove škrbine. Razgledi na gore iz druge strani. Vseh gora sploh ne poznam. Od Oslove škrbine pa skoraj samo še dol. Preko Lepe Komne do koče pod Bogatinom in potem sledi najbolj zoprn del poti, spust do parkirišča. Serpetine se kar nočejo končati. Končno pridem do tiste s številko ena. Drugi najbolj zoprn del poti, pa me je še čakal. Vožnja skozi Bled. Ne vem kako domačini to zdržijo leto za letom.

Čudovito. Bi pa vprašala kaj je to na fotografiji 19? Tega je vse polno po planoti, pa še zdaj ne vem kaj je in čemu služi.

Četrtek 28.09.2023 Še en poletno jesenski dan, ki je vabil v gore. Naredila sem krožno pot Pl. Kuhinja - Krn - Batognica - Vrh nad Peski - Jezero v Lužnici - Pl. Kuhinja. Ker je bilo med tednom, pretiranega navala ni bilo. Srečala sem same tujce. Od domačinov pa 4 gamse in enega svizca, krav pa nisem štela. Čudovit miren dan v naših čudovith gorah. Tak za polnit baterije.

Sreda 27.09.2023. Že dolgo časa sem imela v mislih Bavški Grintavec, pa nekako nisem zbrala poguma. Pa ne zaradi dolžine poti, ampak zaradi zgornjega dela poti. Z mislijo, da še vedno lahko obrnem, če ne bo šlo, se parkiram na izhodišču in krenem. Višje ko se dvigam bolj toplo je postajalo, poleti mora biti tu res vroče. Pot do Planine nad Sočo je hitro minila in uživam v čudovitih razgledih. Ko pot doseže melišča, je treba malo bolj premišljeno stopati, ampak ni panike. Pred žlebom čakam, da se pot izprazni. Ravno sestopajo trije in še trije psi. Je kar trajalo, da so spravili pse varno dol. Lahko sem si temeljito ogledala kako je speljana pot. Za gor nisem imela nekih težav in po dobrih 15 minutah sem na vrhu. Sama. Razgledi. Na vse strani. Brez oblačkov. Na vrhu je bilo kar hladno in veter, zato kar kmalu obrnem nazaj v dolino. Dol je šlo težje kot gor. Res previdno kam stopim. Ko se spustim čez žleb, si, priznam, oddahnem. Težji del je za mano. Pod žlebom me čakata dva, da gresta gor. Si zaželimo srečno pot. Pri lovski koči si privoščim daljšo pavzo in nekaj martinčkanja.
Bavški Grintavec ne vem, če me bo še kdaj videl, ampak Planina nad Sočo pa mora biti, ko zlatijo macesni, pravljična. Je že v planu za kakšnega naslednjih oktobrov.

4-5 ur vožnje Ojoj. To pa potem res ni za naredit v enen dnevu.

Indi tvoje časovnice se mi zdijo nore. Vau. Obe turi pa zelo zanimivi.
Naj te obenem še vprašam kakšna je bila pot od Tosca preko Spodnje in Zgornje Grintovice do Krstenice? Dobro označena ali se zlahkoto izgubiš?

Z javnim prevozom je mogoč tudi obisk Črne prsti. V Bohinjski Bistrici na vlak do Podbrda (se pelješ samo skozi tunel) in nato čez Črno prst nazaj do Boh.Bistrice. Do Boh.Bistrice se pa
pripelješ z vlakom ali busom.
Seveda je treba prej preveriti vozne rede.

Za celo turo sem porabila slabih 9 ur in pol.

V torek 12.09.2023 ravno obraten krog kot moja predhodnica: Vrata - Sovatna - Stenar - Križ - Bivak IV - Vrata.
Okoli 7ih se parkiram v Vratih, kjer je bilo zelo živahno. Veliko nas je želelo izkoristiti fantastičen dan, ki se je obetal. Velika večina je zavila proti Triglavu, ker na poti proti Sovatni nas je bilo samo peščica, pa še to na "varni" razdalji. Moja pot je potekala v miru in tišini. Na poti žal ni bilo kozorogov. Na Stenarju razgledi, da jih vikaš. Se ne morem odločit na katero stran se mi je zdelo lepše. Sestop do razpotja med Stenarjem in Križem, nato pa pod Križem do jeklenice in na KriŽ. Zadnji del poti pod Križem se mi je zdel zelo neprijeten, sam grušč in moraš kar fajn gledati kam stopiš. Na Križu zopet prekrasno v vse smeri. Od Križa pa po čudoviti poti proti Bivaku IV in dalje v dolino.
Krožna tura, ki navdušuje.

Četrtek 27.07.2023
Končno se je obetal res lep dan, ki sem ga izkoristila za obisk Vrtače in Svačice. Po standardni poti iz Ljubelja na Vrtačo, ki je imela kar nekaj obiska. Razgledi pa res fantastični, nebo je bilo kot umito.Spust do mesta, kjer se odcepi pot na Stol čez Vatelco, tam zavijem na to pot in prečim melišče. Občudujem Stol, ki je kot na dlani. Od sedla Belščica do vrha Svačice pa ni več daleč. Je pa strmo. Ampak vredno. Nazaj do sedla in na spodnjo pot, ki gre od Stola do Zelenice. Lep krog je bil.

Ponedeljek 24.07.2023
Napovedan je bil lep sončen dan, pa sem se odločila da grem na Ratitovec. Moja izhodiščna točka je bil Prtovč. Gor sem šla čez Razor in kot prvega obiskala Kosmati vrh. Res je, kar piše v opisu na hribi.net, na trenutke je pot kar težko sledljiva, ampak markacije so bile pa lepo vidne (tam kjer so bile). Od odcepa pa do vrha Kosmatega vrha nisem srečala nikogar. Očitno ni najbolj obiskan vrh Ratitovca. Od tam sem šla na Gladki vrh, tu je bila pa druga pesem. Ljudi kar nekaj, še več pa pred kočo. Izgleda da je koča največji magnet. Tretji vrh je bil Altemaver, nato pa sem se podala še na Kremant. Lahko uganete, tudi tu ni bilo žive duše. Dišalo je po jeseni. Vmes se je sončen dan spremenil v oblačen dan z grozečo nevihto, tako da sem jo kar hitro ucvrla nazaj do in mimo koče, čez Povden v dolino. Zadnje pol ure je deževalo, na mojo srečo sem takrat hodila po gozdu. Ko sem dosegla hiše je pa zopet posijalo sonce. Še dobro sem jo odnesla.