dprapr - Zadnja sporočila

Pred zaključkom lepih jesenskih dni, sva v petek opravila vzpon na hišno goro Eisenerza. Pfaffenstein kraljuje nad Eisenerzom in je kljub skromni višini krasen razglednik. Turo sva opravila krožno. Nad naseljem je pred zadnjo domačijo, na travniku, ob drevesih, urejeno parkirišče (zastonj). Od tam navzgor skozi gozd in kmalu na križišču poti desno na Südwandsteig. Pot gre v ključih navzgor pod ostenje Pfaffensteina in postaja vedno bolj razgledna. Vrhovi se kar odkrivajo. Ob vstopu v steno so najprej izredno strme trave, deloma zavarovano, pozneje pa skalnat svet. Do grebena zavarovana pot vodi večinoma po ozkih grapah. Zelo podobno našemu Hudemu prasku, vendar manj krušljivo in skozi zavarovano z jeklenicami. Ob izstopu na greben se pogled odpre proti pogorju Hochschswaba. Greben je sprva travnat, višje se zoži in nas med borovci privede na razgledni vrh s križem. Vmes je desno izstopajoč poraščen vrh z borovci, ki bi naj bil tudi najvišji vrh (Pfaffenstein, 1871m). Z vrha se greben spusti do razgledne točke proti Leopoldsteiner See. Tam je tudi konec ferate Eisenerzen Klettersteig, ki pa je primerna za tiste, ki se radi obešajo po jeklenicah (C,D).
Midva sva sestopala po Markussteigu, ki je bila v zgornjem delu rahlo zasnežena. Na križišču, kjer je odcep za Leopoldsteiner See, sva zavila levo pod ostenjem in po zanimivih, zavarovanih prehodih, prišla na začetek Eisenerzen Klettersteiga. Od tam pa po večinoma razgledni poti navzdol proti Eisenerzu.
Za Pfaffenstein bi lahko rekel, da je to hrib, ki ima vse, kar imajo veliki. Predvsem pa krasen razgled in lepe poti.

Na vsaki turi nisi deležen sončnih žarkov. To sva ugotavljala v petek, ko sva začenjala turo na lepo urejenem parkirišču nasproti kmetije Gscheidegger nad Johnsbachom (6 evrov dnevno).
Preko Zeiringeralma in Grössingeralma sva se povzpela na sedlo Leobner Törl. Od tam po deloma poraščeni krnici, s številnimi malimi jezerci (kar 10 sem jih naštel tako na oko), na greben in po njem na vrh. Sneg je večinoma pobralo in žal tudi uničilo borovnice.
Vračala sva se po grebenu na Haberltörl in od tam po neoznačeni stezici preko Moseralma nazaj na Grössingeralm in od tam po cesti do vozila. Ta neoznačena stezica je mestoma težko sledljiva. Preči celotno pobočje, deloma poraščeno, deloma po planjavah borovnic in pašnikih nad Moseralmom.
Cesto na planine urejajo in je posuta z materialom na polno.
Ker ni bilo najboljšega razgleda, bo potrebno turo pozimi še ponoviti.

A ni bil nekaj časa tudi na Kamniškem sedlu?

Tone, lepo si nabral višince. Dobro dnevno povprečje.

V Avstriji je marsikje na parkiriščih, izhodiščih ali blizu njih koča. Ko se ta zapre, se običajno zapre tudi cesta do nje. Razen tam, kjer so smučišča.
Parkirišča so dobro označena, marsikje zastonj ali po razumni ceni. Cene so višje v frekventnih, turistično bolj obiskanih izhodiščih.
Pa morda v vednost, letos sva z Vinkom za parkirnine in ceste do izhodišč v Avstriji in v Italiji odštela 84 evrov. Za cca 35 dvatisočakov. V večini primerov sva se pripeljala kar visoko. Povprečna višina vseh izhodišč je bila 1237m. Povprečna parkirnina pa 4,4 evra.

V iskanju sonca sem včeraj zopet obiskal dva od teh vršacev.
Izhodišče je pozimi nekaj sto višincev nižje, ker ni odprta cesta proti koči Klinke. S parkirišča Kaiserau (6 evrov) sem odšel naravnost navzgor proti Kreuzkoglu. Na cca 1400m so me že božali sončni žarki. Na tej, sončni strani, je bilo praktično kopno. Z vrha Kreuzkogla je res lep razgled na vse strani, še posebej v tem času. Znamenje je nekoliko pod vrhom, na razgledni točki, od koder se lepo vidi Admont. Če ne bi bilo spodaj megleno morje, bi pa se res videl. Ampak ravno zaradi tega je bil pogled naokoli še lepši.
Z vrha sem nadaljeval po zaledenelih, globokih stopinjah po grebenu na Rifflspitz. Pod vrhom so mi bile v pomoč jeklenice, ki niso bile pod snegom. Tudi tam sem martinčkal kar nekaj časa. Potem pa najprej po snežiščih in pozneje po kopnem do Klinker Hütte in po zasneženi cesti nazaj na Kaiserau.
Bil je res lep dan v decembru. V dolini pa sivina, ki sem jo odpravil z dobro kavo na postanku nasproti katedrale v Admontu.

Nekam na sneg in sonce, je bil najin moto v petek. Ta vrh je blizu, lahko dostopen, pa še pot ti poratrajo. Od Waldheimhütte (parkirišče, 3 evre) je cca 3 ure razgledne hoje. Razgled z višino postaja vedno bolj širok. Na vrhu pa je tako vse na dlani. Od naših Alp do pol Avstrije.
Na vrhu je odprta koča ob lepih koncih tedna. Za turno smuko je snega še malo, ker je spihan. Tisti, ki so bili s smučmi, so smučali po kolovozu, kjer napiha več snega, oskrbnik ga pa ob vsakem prihodu v kočo poratra z manjšim ratrakom. Midva sva tokrat uporabila krplje. Bila je boljša izbira.

Ni isto, čeprav se teh pravil ne upošteva. Splošna uganka je za vse hribe sveta, nesplošna samo za domače, uganka za začetnike pa je, seveda, za začetnike, doma in v tujini.

"Ne pa da vedno znova utrujaš z dodajanjem fotografij, tega tisoč strani ni počel nihče in se je uganjevalo z veseljem in uspešno."

Eh, to pa ne bo držalo. Tudi sam sem bil med tistimi, ki so dodajali fotografije. Pa ne edini. Bil je tudi en zelo znan uporabnik foruma, ki je dodajal uganke na uganko, prav zanimive.Pa se zaradi tega nihče ni razburjal. Pa v preteklosti je bila bolj navada, da si povedal rešitev, če si vedel zanjo. Če si se zmotil, si pač prepustil drugim. Ne tako, kot sedaj, ko eni samo ugibate, pa pojma nimate, kaj je na fotki. Meni se to zdi bolj sporno, kot to, da nekdo kot odgovor doda fotko. Če jo sprejmeš, ji pač dodaš rešitev, ali pa pustiš, da uganka teče dalje. Je pa kruto, kajne, če ti nekdo pokvari uganko in s tem pomaga drugim pri rešitvi.

Uh, še eno zahtevno prečenje tega grebena. Zanimivo, da sta se ga lotila v takšnih razmerah. Sta pričakovala boljše razmere na grebenu?

Tone, saj vse poznaš. Dovolj so lepe slike o lepi turi.
Mene bolj moti, če se ne objavijo ture takoj, v nekaj dneh po turi. Ampak, ve se, da penzionisti nimajo veliko časa.

“Ne pametujem?”
Meni se to zdi čisto nepotrebno nakladanje in nasveti kar nekaj. Vse je bilo lepo napisano že s strani ponesrečenega pohodnika!
Dovolj bi bil link.

Za gobe, žal, 14 dni prepozno.

A potem se prevozi z avtobusi več ne subvencionirajo? Tudi nakupi biciklov ne?
Kakorkoli, me veseli, da je tu vsaj nekdo, ki mu v zadnjih letih ni padel standard.

Dokler vas vsi ostali subvencioniramo, verjetno res ne.

Za zmanjšanje pločevine?
Dve rampi bosta to zagotovo rešili!!
Po moje imajo druge načine v mislih, da zmanjšajo količino pločevine. Ko bo standard padel, bomo zopet na biciklih in avtobusih.

Tole z dvema pasovoma je res pogruntavščina prve vrste. Je komu znano še to kje drugje ali smo zopet prvi na svetu? Ni čudno, da so vozniki že v tem poskusnem obdobju zmedeni. Saj bodo kmalu ukinili, ko bodo imeli kolone v Kranjski gori.
A ne bi bilo lažje samo postaviti semafor z razpoložljivim parkiranjem na Vršiču? Če je prosto, parkiraš, če ne, pelješ dalje. Nadzor nad parkiranjem bodo morali imeti v vsakem primeru, kljub dvema pasovoma.
Da pa bo cena parkiranja na Vršiču visoka, o tem sploh nisem dvomil. Seveda bo pa višja, kot na primerljivih parkiriščih v tujini. Saj tudi druge cene postajajo višje.
Zgleda, da bomo navadni hribovci, z nizkimi dohodki, morali peš iz doline, tako, kot v preteklosti. Vse se vrača, če se ljudje ne odločijo prav.