dprapr - Zadnja sporočila

Zanimivo, a tu bi se pa zgledovali po Trumpu? Pa toliko imajo za povedati o njem. Ko je treba pobirati denar, pa ni problem.
V EU bo to malo težje izvesti.
Sicer nam pa v Mariboru (vzpenjača) že zaračunavajo več, kot občanom Maribora. Tu že imajo “Trumpa”.

V petek sva obiskala ta dva vrhova, ker je bilo zjutraj in dopoldne višje vse v oblakih in sva spremenila načrt v pogledu na gore. Sčistilo se je šele v popoldanskem času.
Začela sva na poznanem Buchauer Sattel, kjer je večje parkirišče (6 evrov).
Od tam na Grabneralm, kjer sva v koči popila kavo in nadaljevala med cvetjem posejanimi travami na Grabnerstein. Od tam po poti Jungfernsteig proti Admonter Haus. Za škrbino sva zavila na greben in po kratkem poplezavanju obiskala še Admonter Warte, hišni hrib omenjene koče. Od tam navzdol do koče in še naprej navzgor na Mittagskogel (2041m) in na Natterriegel (2065m). Heksenturn je bil v oblakih in v močnem vetru in sva vzpon tam zaključila.
Sestopila sva mimo Admonter Haus in Grabneralm v dolino.
Pred Grabneralmhaus sva si privoščila še sladico in kavo in uživala v razgledu na celotni Gesäuse. Ne pravijo zastonj tej planini balkon Gesäuse.

Prejšnji teden sva z ženo pohajkovala v teh koncih. Med drugim tudi tu. Po obilnem zajtrku v hotelu Centrale v Auronzu in vožnji s sedežnico, se nama tisto strmo melišče ni zdelo nič posebnega. Sicer je pa večinoma kar dobro shojeno v ključih.
Ženo so sicer premamili ležalniki na na pol podrti terasi ob propadajoči koči Guido Lorenzi in pogled na Tre Cime. Sam pa sem na hitro skočil na vrh. Gor po ferati, nazaj po potki, ki jo omenja Trobec. Tisto snežišče je bilo prebavljivo. Za gor in dol 50 minut. Ne vem, zakaj so me vsi čudno gledali. Morda zato, ker nisem bil opremljen po predpisih.
Od koče navzdol pa je potem samo letelo. Super melišče skoraj do podna.

Včeraj je bila res lepa.

“Slovenski smeri je zabitih kar nekaj klinov, na vseh ključnih težkih mestih, po novem – kar do sedaj še nismo opazili, pa tudi nekaj zavrtanih svedrovcev z ušesi, kot da bi bilo tudi že tukaj opaziti množični plezalni vodniški turizem?”

Kaj to ni bila vodniška tura?

Yes, they are. I noticed bear tracks.

“Parkiranje ob cesti na Passo Tre Croci je zastonj samo v primeru, da ne pride lokalna policija. Italijani planirajo za prometne prelaze zapornice.”

Nisem pisal o parkiranju ob cesti, ampak pod sedlom, kjer sta dve veliki parkirišči. Na sedlu je itak vse zasedeno, če nisi dovolj zgoden.

Ob povratku se ustaviva še ob Vrbskem jezeru. Parkirava skoraj tik ob jezeru in plačava za 2 uri enako kot na parkirišču SB Maribor!

Da ne govorim o cenah sedežnic in vzpenjač. Ceneje kot v Sloveniji! Višinski meter vzpenjače na Tofano stane 2 centa, na vzpenjači na Pohorje pa 2,2 centa.

Tone, edino pravilno, da bojkotirajo ta konec. To je edino, kar lahko napravimo. Zraven volitev, seveda.
V Italiji v 4 dneh nisem plačal nobene parkirnine. In to ne v kakšnih zakotnih koncih, ampak v Sappadi, v Auronzo di Cadore, pod sedlom Tre Croci, v Cortini d’Ampezzo.

Pa saj v Yugi je to bilo normalno. Za tujce so bile cene vstopnic višje.
Pri nas pa to sedaj izvajajo lokalno med občinami, ker tujcem zaradi EU ne morejo.

Eni bi še vedno skrivali določene lokacije, ki bi naj bile samo za izbrance?!
Torej zastonj parkirišča za izbrance, skrite lokacije za izbrance, prosti dostopi za izbrance, dostop samo z javnim prevozom za rajo,…, vsi ostali pa koristite tisto, kar vam bomo določili. Tako nekako gre vse skupaj.
Pa samo en video je bil objavljen. Aja, tudi to je samo za izbrance.

Poleti je najboljša varianta dostopa z Oltarja, sestop pa v Kotel.
Tone, tam so še sedaj najbolj hladni dnevi.

Eh, tistih nekaj, ki še imajo denar za drago parkiranje, si bo še lahko najelo tudi vodnika po “brezpotju”.
Sicer se pa stanje duha v Sloveniji prenaša tudi v hribe.

Iz krnice je lepše poplezavanje preko Kobile levo, kot preko gredine na 11.sliki.

Kako kdo objavlja, je čisto njegova stvar!
Običajno pa najbolj kritizirajo tisti, ki sami nič ne objavljajo, drugim bi pa solili pamet.

V tistih izjemah se verjetno najdejo vsi, samo planinci ali gorniki ne.

Zadnji dan, pred odhodom pa še na najvišjo nad Sappado.
Sva imela srečo, da je bila cesta odprta, ker so jo v zadnjih dneh obnavljali. Seveda so bili tudi znaki za prepoved prometa.
Tu se res lagodno pripelješ zelo visoko do parkirišča, na cca 1820m ( zastonj).
Potem po cesti do koče F. Calvi in naprej po ferati Sartor do vrha. Kočo odprejo v soboto.
Razgled je bil zopet bolj tak tak zaradi meglic, ki pa so bile dobrodošle za osvežitev. Gora je res mogočna in odsev nekega časa, ki ni bil tako prijazen, kot je sedaj, ko nam je to dano, pa tega ne znamo ceniti.
Sestopila sva po poti papeža Janeza Pavla II.