Amariana

Bil danes gor Res fajn gora. No pri meni se megla ni razkadila in sem bil prikrajšan za razgled.

Videl nekaj gorskih tekačev tako na goszdni poti kot tudi na cesti ki pelje na prelaz.

Sicer pa zanimiva pot, predvsem tist žleb z zajlami.

Pred leti opravil na to goro krožno pot. V Karniji se zapeljem čez most in prvi odcep v desno še par sto metrov, kjer parkiram. Pot se prične z oznako 415 in pripelje do opuščenega zavetišča Monte Forcella, na višini 1098 metrov. Tu pot zavije levo, sprva vodoravno, kasneje pa se strmo vzpne na greben, kateremu sledimo do planine Aiars.( tu sem pred dobrim mesecem obrnil, ker nisem imel potrebne zimske opreme ) S planine zavijem rahlo v levo do grebena in po njem vse do konca, kjer se je potrebno malo spustiti v škrbino in po nekaj minutah, že stojim na vrhu. Sam vrh in severno pobočje še polno snega. Razgled prekrasen. Sestopim nazaj v škrbino in po poti 414, ki je sprva zavarovana z nakaj jeklenice, do sedla Cristo di Forca, ( do tu se nekateri pripeljejo ) nekaj časa po makadamski cesti, kjer ponovno zavijem na stezo in se nižje spet priključim cesti, ki pelje na sedlo. Do Amara ni potem več daleč, seveda pa je potem treba po cesti priti do izhodišča, kar pa ni preveč prijetno, posebno v poletnih mesecih. Je pa zraven lep tolmunček, kjer se lahko ohladiš. Lepa krožna pot, pa še zahtevna ni. ( na žalost sta mi ostale samo dve slikce )

Do sedla se, se pripeljal tudi jaz

Sem pa kot sem že rekel tudi veliko tekačev videl. Ko sem se spuščal po jeklenici me je en ko je videl da še dolgo ne bom prišel dol, kar po skalah obplezal. Ko koza je lezel po njih!

Danes sem se nameravala povzpeti na to goro, a sem zaradi napačno izbrane obutve obrnila malo pred vrhom, ker bi se počutila bolj varno z derezami, ki pa jih nisem mogla nadeti.....tehnična ovira! Štartala sem skoraj v vasi Amaro, tako sem naredila kar precej višinske razlike. Prvi del skozi gozd je prijeten, potem pa se pot kar vije po zarascenih strminah,kjer je veliko suhega vejevja in viharnikov. Ko se znajdeš pod samo goro pa je treba po plazovinah, v zanjem delu pa je potrebna povsem zimska oprema in previdnost. Gaz je bila narejena do točke do koder sem šla jaz, potem je bilo pod mehkim snegom bolj ledeno in mislim, da je še kdo obrnil pri tej točki, pod vrhom praktično. Morda je lažje, če se že prej zavije v skale in se malo popleza, a sama si nisem upala. Na poti namreč razen enega gamsa, nisem srečala druge žive duše.

Na Amariano smo nameravali v zgodnji pomladi, ker pa je zima bolj skopa s snegom, smo se odločili, da to izkoristimo. Že ko smo se zjutraj peljali po Železni dolini, se je kazal lep dan. V kraju Amaro, 8 km pred Tolmezzom (Tumeč)smo zavili po strmi cesti v južna pobočja Amariane. Dva ovinka pred prelazom Cristo di Forca, na višini približno 1000m, nas je na cesti zaustavil led. Do konca ceste smo oddrsali peš in malo pred prelazom zavili s ceste na markirano pot. Lepo speljana pot nas še v kopnem pripelje do travnatih pobočij, kjer pa se začenja sneg in mestoma tudi led. Do vstopa v žleb, ki je opremljen z jeklenico, smo prečili nekaj ostankov manjših plazov. Ob jeklenici smo se povzpeli do škrbine(dereze so priporočljive), kjer se nam je odprl pogled na prelepe vrhove Karnijcev. Po lepo zasneženem grebenu smo vse do vrha uživali v razgledih. Sestop v toplem januarskem soncu je bil še dodatna potrditev prave izbire današnje ture

Izbira včerajšnje ture je bila res prava kljub temu, da nisem pričakovala "zime" na vrhu. So pa razgledi na vse strani odtehtali tisto dričanje po zasneženih travah Kot berem pri predhodnikih, je tudi nekatere presenetila ta piramidasta gora z zimskimi razmerami proti vrhu

Danes sva se zbudila zelo zgodaj, tako da sva ob petih že krenila proti današnjemu cilju, to je bila gora Amariana v Karnijskih Alpah. V Karniji sva zapustila avtocesto, se peljala do vasi Amaro in parkirala. Najprej sva hodila malo po asfaltu, potem pa zavila levo ter se po bujno zaraščeni stezi 414 povzpela do prelaza Cristo di Forca na višini 1058 m. Do sem se večina pripelje z avtom, saj je urejeno tudi parkirišče, kjer je bilo danes parkiranih kar precej avtomobilov. Tod se steza nadaljuje skozi gozd in po travnikih, polnih raznovrstnega cvetja. Raj za botanike! Po enourni hoji se pot odpre, po travnatih strminah se povzpnemo do skal, kjer je tudi krajša lažja plezalna pot, ki nas vodi do vrha, kjer stoji Marijin kip z zvončkom. Danes je bilo kar nekaj ljudi na vrhu, tako slovensko kot italijansko govorečih. Je zelo razgledna gora!!!!! Nanjo se je treba povzpeti zelo zgodaj, ker če ne je prevroče. Če se štarta iz vasi Amaro, je pot kar precej dolga in narediš okoli 1500 metrov višinske razlike. V spodnjem delu se je dobro pošpricati s sprejem proti klopom!!! Vredna obiska!

Včeraj sem tudi jaz obiskala to lepo goro s še lepšim imenom. Začela sem s sedla in bila po petih minutah premočena od glave do peta. Pa ne toliko zaradi dežja, kot zaradi "džungelskega šavja", ki mi je dostikrat segalo čez glavo. Ob povratu sem zmetala vse cunje s sebe in iz gojzarjev zlila vodo. Vseeno sem bila zadovoljna z izletom na tak deževen dan .

Letos imamo pravo januarsko razprodajo pomladnega vremena in take razprodaje se ne sme zamuditi. Petek je bil en takih dni in na vrhu Amariane bi lahko razglede plačali po polni ceni.

Razmere so bile ugodne, jeklenice v skalnatem žlebu niso bile premrzle. Žleb je kopen, nekaj pomrznjenega snega je le v zadnjem delu (vršni greben).

Vsekakor vredno obiska, če se vam pa zdi, da je več vožnje do tja kot potem hoje, se lahko ob povratku ustavite v Pontebbi na drsališču in užijete še druge zimske radosti.

Z avtom po gorski cesti (Parcheggio Forca del Cristo 980 m) in po označeni poti proti vrhu Amariane. Nekaj je še snega pod vrhom, v grapi, ki pa se je dalo it brez zimske opreme. Jeklenice so zunaj. Super razgledi z vrha, sestop po smeri prihoda. Iz Polhograjskega hribovja tja in nazaj 350km (narejenih na plin).

Danes smo se moja boljša polovica, Milan in jaz odpravili na Amariano. Pot brez posebnosti. Je pa to res zelo lep razglednik, ki se ga vsekakor izplača obiskati.

za Bagi in ostale tega foruma bi priporocal pot Carlo Treu , na karti Tabacco 013 : parkirišce v vasi Amaro blizu cerkve ( tam zraven kjer je kota 322) in potem desno sledite pot (v crnem na karti) navzgor zraven potoka Rio Sgenaulie do kote 922 Stavolo Posselie, tukaj malo levo in direktno gor po gozdu in na zadnje po travah in grebenu cela pot sledliva ampak ni/ali slabo oznacena( november 2011) , kaki možic in v zadnjemu delu od koti 1526 naprej kar "on sight" do markirane poti 415 na grebenu, sedaj levo do Amariane in potem sestop po celi poti 414 do izhodišce; ali desno krožna pot 415 cez Ricovero Monte Forcella do spodnje bele ceste in naprej po asfaltirani do Amaro.Uživajte.

Hvala Alessio, sem že dodal na spisek idej za prihodnje leto

Še vprašanje ... ali je to smer, ki sem jo z rumeno črto vrisal na zemljevidu ?

to je to, zadni del okoli koto 1526 sem šel gor boli direktno ampak je "on sight" tu in tam sledil med travo in skale slaba trasa , ce Amariano pogledaš iz ceste vasi Carnia, potem boš videl/uganil da pot gre gor kakor ena ravna linjia , skoraj "direttissima" bi rekel. p.s. nekaj bom napisal za novo temo CUESTA SPIOLET ker je skoraj nadaljevanje vaše ture na Piciat.

Po štirih letih sva se vrnila na goro Amariano iz vasi Amaro. Nekateri se peljejo z avtomobilom po ozki asfaltirani gorski cesti do prelaza Cristo de Forca, ki se nahaja na višini 1058 m in si tako prihranijo uro in pol hoje. Meni je ta prvi del vzpona po gozdu všeč, časa je bilo dovolj, tako, da..........
Po dveh urah se preide na travnate strmine in odprejo se obširni razgledi. V zadnjem delu pa nas pričakujejo jeklenice, povsem obnovljene, ki nas vodijo najprej do grebena in za tem do vrha. Zadnji del poti je nekoliko poledenel in je potrebna previdnost. Zadnji dan v letu sva preževela tako. Šest ur hoje, šest ur prijetnega napora, ki te obnovi, te regenerira. Lahko zadihaš s polnimi pljuči, si razširiš obzorje in nabiraš dragoceno kondicijo za nove podvige. Ko se vrneš na izhodiščno parkirišče in pogledaš proti vrhu, se začudiš nad tem, koliko lahko človek prehodi v nekaj urah.

Mogoče kdo ve kakšne so razmere na poti 415 na Amariano? Najbrž ni več snega, pa vseeno..

1.11.2019-Monte Amariana-osupljiv razglednik-pot lepo speljana dobro vidna odlično sledljiva in dobro varovana,rabiš kondicijo in malo izkušenj za dobri dve uri za vzpon ki te pusti brez besed,

En avto smo pustili na vzhodnem koncu Amara, z drugim pa se zapeljali na sedlo Cristo di forca. Vzpon po poti 414 do grebena je potekal v povsem normalnih razmerah, le tu in tam so bile vidne prve zaplate slane. Na sedlu pa je kar hladno zapihalo in tako vse do vrha saj pot poteka ves čas po grebenu. Razgledi so bili še kar, dočim je bilo v svzh smeri Kaninsko in Montaževo pogorje v oblakih. No, pred 12 leti so iz megle gledali pa samo vrhovi nad 1800m. Sestopali smo po poti 415, katera se ves čas drži izredno razglednega vzh grebena in bi bila še lepša, če nas ne bi motil veter. Malico smo si privoščili šele v zavetrju pri zavetišču Pian d Ajars, odkoder se steza nadaljuje malo pod grebenom in v poraščenem svetu. Nadaljno urco hoda ne zgubimo ravno veliko višine do nasl zavetišča Monte Forcella. Tam pot zavije na južna pobočja, kjer lepa in dokaj bolj shojena steza mimo dveh planin ali napol opuščenih kmetij pripelje v dolino Bele prav pri dveh dolgih mostovih na regionalni cesti. Do Amara je od tam še 2-3km

Una bella giornata in montagna ...

Sem ter tja se naučiva kake italijanske besede in te čisto ustrezajo tokratnem obisku odličnega razglednika Monte Amariana. Naredila sva krožno varianto po nama neznanih poteh in pri tem odkrila veliko krasnih zadev. Kot bi mignil sva pokurila dan do zadnje svetlobe, še noč je morala priskočiti na pomoč . Naneslo je bogatih 29 km poti in 2200 višincev.

Za izhodišče sva izbrala manjše parkirišče poleg zaselka Campiolo Alto. Pri prvi hiši ob cesti se nahaja smerokaz za pot 417. Dolgo naju je vodila po desni strani soteske reke Torrente Giagno, ki je že sama po sebi vredna obiska. Po dobrem kilometru pot zapusti sotesko in se dvigne proti izjemno zanimivi vasici Stavoli. Ta je tudi glavni razlog za številne urejene mostiče in stopnice.

Vas Stavoli Moggio Udinese namreč nima drugega dostopa kot sva prišla midva. Tu ni ceste, je le tovorna žičnica čez sotesko in še ta šele od šestesetih let naprej. Nekoč je tu živelo 200 družin, imeli so celo svojo šolo. Danes ima vas vikendaški značaj, a njena patina ostaja. Za to poskrbijo tudi odlične reprodukcije fotografij starih vaških časov s trojezično razlago. Z njihovim ogledom se vrneš desetletja nazaj in spoznavaš kako težko je bilo takrat življenje. Priporočam .

Tudi v nadaljevanju sva dolgo srečevala ostanke nekdanjih časov, a si jih narava počasi jemlje nazaj. Ko jih ni več, se pot spremeni v stezico. V gozdu je lepo sledljiva, v travah malo manj. Markacij je dovolj in kakih posebnih dvomov nisva imela. Kmalu sva bila na sedlu Sella di Dagna in čez vrh Cuel di Giai prišla do vznožja Amariane. Tukaj se začne strm in dolg vzpon po poti 443. Poteka po severnih pobočjih, zato je senčna in hladna. Višje je bilo tudi nekaj ostankov snega, ki pa niso motili hoje. Tik pod vrhom se poti 443 priključi še zelo zahteven dostop na Amariano, pot Sentiero Dalla Marta ( KLIK ).

Vrh je bil obsijan s soncem na temno modri podlagi in temu primerni so bili tudi neskončni razgledi. Prijetne temperature in brezvetrje so kar klicali na daljši postanek, a prav veliko odmora si nisva mogla privoščiti. Po kratki malici in martinčkanju sva se odpravila naprej, tudi tokrat v neznano.

Sledila sva grebenski varianti z oznako 415. Tako lepega in razglednega grebena res nisva pričakovala. Prav hojen vseeno ni, ker je stezica praviloma ozka in travnata. Razlog je verjetno v oddaljenih izhodiščih in dolgem dostopu. Kakorkoli že, midva sva maksimalno uživala v razgledih in lovila dan. Ko grebena zmanjka, pot zavije na senčno severno stran in se začne strmo spuščati. Zaradi obilice jesenskega listja in temu primerne previdnosti prav hitro nisva mogla sestopati. Tako je bilo vse do zavetišča Forcella, kjer se je dan počasi že začel poslavljati.

Zaradi odlične podlage poti v nadaljevanju naju to ni skrbelo in odbrzelo sva v dolino. Prvotni plan sestopa sva zaradi bližnje teme malce spremenila in se odločila za bolj varen sestop po markirani poti do kolesarke. Tik pred njo sva le morala prižgati najini zvezdici, ki sta nama dolgih 5 km osvetljevali cesto vse do jutranjega zhodišča. A noč ima svojo moč in tudi ti kilometri so hitro minili. Predvsem na račun hitre hoje zaradi mraza .

Koordinate izhodišča ( parkirišče poleg vasi ) : 46.400709, 13.161229

Pozdravljeni,
Je bil mogoče kdo zadnje čase kaj v tem deli in zna povedati ali je po poti še kaj snega?
Hvala in lp