Res me je Čisti vrh že dolgo vabil - in včeraj me je zvabil!
Začnem pri prvi zapornici skozi bukov gozd odet v pomlad. Kjer steza preči pot za planino V plazeh, se prične sneg, ki mi je pod nogami do vrha. Ja, pa tudi udira se. Nekje med potjo dobim nasvet, da če bi karakter pustila v dolini, se mi nebi udiralo
! O, to pa verjamem, a je žal nasvet prišel prepozno!
V gozdu obilo snega tako, da je poti težko slediti. Tu pa tam sledim slabo vidni smučini, sicer pa rinem navzgor kar po svoje. Ko zapustim macesnov gozd, se povzpnem po zasneženi rebri na sedlo. Odprejo se širni razgledi. Od tu prečim pobočje proti vrhu. In najraje bi vriskala ob tej lepoti, ki sem jo do tedaj poznala le s tega foruma. Na vrhu dve uri resnično uživam in se predajam soncu. Da mi ni bilo prevroče, je poskrbel veter. Sicer pa je tišino zmotil kakšen švis ruševja, ki je smuknil izpod snega in brnenje latal.
Ko sestopam, je sneg bolj mehak in se še bolj udira. Grem malo po stari smučini, malo po svoje. Nekje v smrekovem gozdu najdem svoje sledi in tedaj je bistveno lažje.
Ker imam še obilo časa, grem po širni zasneženi preprogi do doline V plazeh, ki je vredna obiska in ogleda ruševin starega stanu. Pa še kopno je tam in sonce prijetno greje. Čaka me le še sestop do izhodišča.
Ko sedaj razmišljam, je bila tura fantastična. Ampak v meni se oglaša glas, da sem ravnala neodgovorno, kajti podala sem se na neoznačeno pot, na kateri nisem bila še nikoli in sem jo poznala le s foruma. Ja, najprej bi morala nanjo v kopnih razmerah. No, tudi to bom še naredila
Kljub temu, da vem, da je Igor veliko v tem koncu, je bilo srečanje z njim prijetno presenečenje. In čeprav Kraševci pijejo zraven pršuta teran, je nama bolj teknila vsebina pločevinke
