Čisti vrh

Pri srečanju z medvedom je treba obstati in ne bežati. Sem zasledila, da prodajajo poseben sprej- solzilec za odganjanje medvedov.To je dobro imeti s sabo, če imaš še čas, da ga aktiviraš in zmedeš medveda.Če se ti roke ne preveč tresejo, ko si v šoku.

Darinka, če boš izvedela, kje se ga kupi, nam kar povej

http://www.koptex.com/kamping-oprema/solzivci-obrambni-spreji/solzivec-sabre-proti-medvedom.html

Kot je meni znano, se medved po 25.aprilu leta 1871, ko je napadel Špika, v Trenti človeka ni več lotil. Torej je strah odveč, previdnost pa na mestu

Je nekaj let nazaj. Mi je pravila sestrična napadenega fanta. So nabirali gobe . Bil je s psom. Mu je medved razmesaril roko.Na srečo je ostal živ. Pse je treba imeti na povodcu.

darinka4,
menda ne v Trenti ?!

turbo, sem gorenjka, precej drag se mi zdi, ne bi toliko reskirala za enega medveda, zvonček je cenejši

Pa od kod vendar tak strah pred medvedi? Medved človeku nič ne naredi. Sem ga že srečal in me niti pogledal ni...
(Edina žival, ki je človeku lahko res nevarna, je človek.)

Ne bi rad pametoval vendar lahko povem nekaj svojih izkušenj, saj se večkrat tedensko odpravim na Veliki Javornik nad Cerkniškim jezerom kjer je območje medveda in ga večkrat tudi srečam. Nazadnje pred 14 dnevi medvedko z mladičem, ki je bila vsega 20 metrov od naju s psom pa naju je le opazovala in mirno odšla svojo pot. Ne priporočam nobenega vpitja, nobenega bežanja, metanja po tleh, kot nekateri priporočajo, temveč mirno opazujte gibanje medveda in se mu počasi umaknite, med potjo bodite slišni (zvonček, govorica, petje...), če pa se medved le zapodi proti vam spustite na tla nekaj s sebe (majico, rokavice, kapo, nahrbtnik ...) medved se bo zagotovo ustavil in se poigral z odloženo stvarjo in nato odšel svojo pot. Medved zelo dobro sliši, voha in tudi vidi, tako da se človeku na široko umakne in ni bojazni za napad. Sprej pa se dobi v trgovini Lovec v BTC-ju, hala A, Lj. Darinka ti boš medveda prej ali slej srečala, saj sem slišal, da so ga videli na območju Nanosa, kjer se tudi ti občasno giblješ...ali se motim. Pa srečno in brez strahu... bolj se bojim neuravnovešenih ljudi, kot pa medveda.

slavkoa je zelo dobro povzel!
Živim na območju medvedov (Med Kočevskim in Notranjsko) in se zelo strinjam z njim. Moje izkušnje so, da se medved precej bolj boji človeka kot obratno, ponavadi ga vidim ko že beži pred mano (je pa zelo hiter, tek pred njim odpade). Treba je malo opazovat okolico, pa s palicama vsake 5 minut malo potolči eno ob drugo, to mi je prišlo že v navado. Mislim, da bi bil problem edino, če bi medveda presenetil (zato potolčem s palicami) ALI pa če bi se znašel med medvedko in mladiči (zato opazujem okolico med hojo). Neprijetnih srečanj še nisem imel, pa tudi slab občutek je izginil. Bolj se bojim klopov.

Ni bilo v Trenti.V Snežniških gozdovih.Najbrž ga medved niti ne bi napadel če bi bil pes na povodcu.Ker je bil spuščen se je to zgodilo.Nisem še srečala medveda čeprav hodim tudi tam kjer se giblje.Sem bila zadnjič pozorna ko sem hodila na Sneznik po gozdu.A ga nisem srecala.☺

slavkoa, moje bližnje srečanje s hlačonom v soteski Pekel čez Pokojišče, jaoooo v sekundi pozabiš na vsa pravila pametnega obnašanja, poletela u breg, še nikol po ravnem tko hit itak zanj, nezanimiva

Pred tremi leti sem doživela bližnje srečanje s kosmatinko z dvema mladičema. Bilo je na Sev. Velebitu, k sreči sem bila še na začetku poti in ni bilo daleč do gozdne ceste. Bila sem sama in zato tiha, pa sva presenetili druga drugo. Postavila se je na zadnje noge in se zapodila proti meni. Začela sem vpiti in tolči s palicami in se je res ustavila, se zavrtela v treh krogih, potem pa sta jo mladiča ucvrla drugam, ona pa za njima. Jaz pa seveda nazaj. Pulz mi je precej narasel... ampak se je dobro končalo.

Kot vsako leto, sva tudi letos petdnevni dopust preživela v Posočju. Se mi zdi, da nama lepih koncev ne bo nikoli zmanjkalo. Vsakič, ko morava nazaj, se nama poraja celi kup novih ciljev.
Za nekatere "na žalost", za druge "na srečo", je v dolini iz leta v leto več turistov. Naju sicer to niti ni motilo, saj je objekt, kjer sva si vsakodnevno po turi nabirala novih moči, precej odmaknjen od turističnega vrveža. Načeloma pa izbirava kraje, kjer je manj ljudi. Cilje sva glede na vremensko napoved prilagajala sproti, včasih bolj, včasih manj uspešno, a za noben dan preživet v teh krajih nama ni bilo žal, četudi kak vrh, ki sva ga splanirala že doma, ni bil osvojen. Za zadnji dan (včeraj) je bilo v igri več vrhov, a nazadnje je zmagal Čisti vrh. Mogoče rahlo utrujena še od prejšnjih dni, sva iskala nekaj krajšega in nižjega ali pa sva celo oba začutila, da morava na ta vrh.
Prijatelj je rad zahajal sem in na nek način bi lahko celo rekel, da sva se od njega končno dostojno poslovila. Zaradi službenih obveznosti nama žal, to ni uspelo lani. Igor, počivaj v miru.
Pot je res odlično opremljena z možici in je lepo sledljiva. Ob poti je kmalu po začetku manjši potok, druge vode ni bilo. In najpomembneje, na vsej poti nisva slišala nobenih motorjev, vpitja, trobljenja,...nič. Na vrhu pa veličastni razgledi na ostenje Velikega špičja, Kanjavca, Triglava, Zadnjiški Ozebnik je skoraj na dosegu roke, tudi Pihavec, Stenar, Križ, Razor, Prisank, Mojstrovke, Jalovec, Pelci, Mangrt, B. Grintavec, Kaninsko pogorje in ostali hribi v okolici Bovca so kot na dlani. Vidijo se koče na Prehodavcih, na Kriških podih in Tičarjev dom na Vršiču, verjetno tudi Zavetišče pod Špičkom, ki ga pa nisem našel. Medveda pa nisva srečala

Mi lahko kdo pove, kakšna je cesta od Soče do izhodišča? Ozka, prepadna, strma in v kakšnem stanju? Imam prav nizek avto...

Do prve zapornice, pred katero je desno precej veliko parkirišče, je cestna asfaltna. Cesta ni nikjer pretirano strma in je dovolj široka, da srečevanje z drugimi vozili ni problematično. Od parkirišča pa tako ali tako nadaljuješ peš

Petek 4. 10. smo se dobili v vasi Soča in se zapeljali do rampe. Vsi štirje prvič na ta vrh, za katerega pravijo da je razglednik. In opis smo imeli s sabo na papirju napisan. Ampak možica nismo opazili n šli po cesti naprej dokler nismo ugotovili da cesta gre nekam preveč navzdol. Gremo nazaj na izhodišče malo višje, kjer je ena hiša spodaj in na srečo je bil možakar zunaj, ker je pripravljal drva. In nam je prijazno razložil našo pot. Ja ko si prvič. Kar ob možicu , ki je nekoliko nižje v strmino po potki, ki ni ravno dosi uhojena a vidna. In zopet čez cesto in glej ga zlomka prav tam smo gledali stezico že prej a nismo vedeli da je prava. Naprej pa nismo imeli več prav nobenih težav. Lepa pot je. Medvedov ni bilo. Tudi nikogar drugega ne na poti. Ko smo prišli na sedlo Drt se je začelo zapirati. Od tam do vrha ni več daleč. Nekaj snežink se je vrtinčilo v rahlem vetru. Kar nekaj časa smo ostali na vrhu, saj so razgledi res lepi. Triglav se je vsake toliko zakril, Lepo Špičje pa je bilo skoz vidno. Trem uram trideset smo prišteli še eno uro, kar smo zgrešili . Ko si prvič je vse novo.

Darinka, super. Naslednjič pa s sedla Čez Drt v Trebiški dol, od tam na Ozebnik in sestop v Zadnjico. Da se tam mimogrede zmeniš za prevoz do izhodišča, pa veš

Ja hvala, smo si ogledali tudi to pot. V redu varianta. Zdaj je vse lažje , ko malo poznaš poti.

Ooooo, Darinka,sem ti foušna za ta vrh, ki me v letošnjem letu še čaka kljub temu, da sem bila že nekajkrat na njem. Res je TA PRAVI razglednik in trentarski samotec - no, če na njem ni kakšne razvpite družbe... In, turbo....kje se lahko zmeniš za omenjeni prevoz...

velesa, z Darinko imava na Bovškem nekaj skupnih znancev Več po ZS