Včeraj na Goličico od cestarske bajte. Pozen štart, šele ob 11h, a je bil prostor za parkiranje pred rampo vseeno prazen. Dan čudovit, sončen, pot izdatno omožičena. Možici večkrat zelo izvirni. Prečkanje Mlinarice neproblematično, trenutno je možnih kar nekaj prehodov. Voda živahna, bučeča.
V prvem delu pot kar sledljiva, mestoma zaraščena, komaj opazna, veliko podrtega drevja, ki ga obideš večkrat po lastnem navdihu. Pobočje večkrat precej strmo, kar lep čas se slišijo motorji z vršiških ovinkov. Tik pod vrhom srečala par, smo prijetno klepetali, šla sta od Kugyja, sicer nikogar drugega.
Glede prečenja grap je bilo že veliko napisanega. Ne vem, koliko se stanje kaj spreminja z vsako zimo, ker sva bila tukaj prvič, vsekakor pa je potrebna previdnost, zbranost in siguren korak. Tri grape zahtevajo vso pozornost. So zelo kratke, dve sva za nazaj obšla nekaj metrov nižje, kot je bilo predvideno, ker se nama je zdelo bolj varno. Oprijem poiščeš v šopu trave, manjših smrečicah, kakšni korenini, včasih pa tudi tega ni. Teren na nekaterih mestih kar leze...
Prvi del prijetno po senci, večkrat med drevjem čudoviti pogledi na vrhove nad Trento. Popoln odmik od vsakdanjega vrveža.
Od velike skale, na kateri je le še pridih zelene puščice, pa strmo ali bolje rečeno kar naravnost navzgor. Le nekaj deset metrov naprej, se kot bi odrezal pot izgubi. Nadaljevala sva poševno navzgor, a hitro ugotovila, da pot ne bo prava. Očitno nisva samo midva tako razmišljala. Sva se vrnila nazaj in poiskala pot naravnost po skali navzgor in hitro našla pravo stezico. Med vzpenjanjem sva občudovala vse lepše razglede, se borila z ruševjem, ki je bilo pogosto nadloga, pogosto pa tudi dobro pomagalo. Cvetja v zadnjem delu veliko, tik pod vrhom prve očnice.
Zadnje minute hoje po grebenu so prav veličastne. Po skoraj travnati poti prideš nad 2000 v. m. In vse naokrog se dvigajo same sive skalnate gmote, vključno z Očakom. Trenutek za zrenje in občudovanje, ki pa kar traja in traja, tako je lepo. Človek še na lakoto pozabi. Na vrhu sama, kar dolgo...
S predvrha se vidi tudi cestarska bajta. Daleč spodaj je.
Ob povratku sva premišljevala, če bi jo mahnila mimo Kugyja. Ker bi bilo potem do avta preveč ovinkov, sva se vseeno vrnila po isti poti. Hvala prej omenjenima sogovornikoma, ki sta nama označila možica, pri katerem pot odvije do Kugyja.
Sedaj veva, kje je odcep. In od tam je pot proti vrhu tudi bolj shojena.
Povratek je potekal brez posebnosti. Spust ekspresen, s previdnostjo pri prečenju omenjenih grap.
Zagotovo lahko napišem - čudovito preživet dan nad Trento!