6.7. 2022. Gora v osrčju Trente. Tako jo opisuje Stritar. Midva nisva še tu hodila in nisva vedela kako pot izgleda. Razen po opisih. Niti nisem bila preveč navdušena za vzpon. Zato sem prebrala več opisov. In mnenja , ki so bila različna o poti. Enim lažja, drugim nekoliko težja. No potem me je Marijan prepričal, da greva pogledat. Pot si je označil, če bi slučajno zašla. Kajti tretjega stezosledca ni bilo z nama. Je na morju . Sva bila pripravljena na neznani svet. Res je kot je Bojan napisal, ko si navajen brezpotij , ti niti ni pretežko. Nekajkrat sva poiskala pravo pot. Spodaj v gozdu se zgubi. Našla sva možica, kjer se priključi pot s Kugijeve poti. A ni bila videt več vidna. Zanimiv svet je tukaj. Spodnje tisti najtežje prehode sva dala skozi. Previdno, ker sva imela razmočen teren. Potem pa potka vse bolj sledljiva. Tudi tam kjer se gre skozi ruševje ni bilo težav. Smo imeli že težje prehode . Razgledi pa pod vrhom krasni. Pogled na očaka, Planjo in pot na Razor, kjer sva nedolgo nazaj hodila. Ter na tiste tri vrhove kamor gredo le alpinisti, Prevčev stolp, Veliki Kancejl in Germelajt je čisto druga pesem. Drago bo vedel verjetno kaj več. Na vrhu sva se kar malo zadržala. V samoti. Kajti prav nikogar ni bilo. Sestop je treba po isti poti. Nama je šel kar lepo . Klopi so še vedno dejavni . Kač ni bilo videt. Čeprav imajo tu mir pred pohodniki. Če strnem vtise, sem bila presenečena nad razgledi. Nad potjo, kako so jo nekoč speljali. Tura , ki ostane v lepem spominu.