Goličica 2101 m

Lepo ločanka, se je nabralo slik tudi za nekaj ugank. No, na eno je odgovor Viš.

piotr, za take kot si ti, so pa shranjeni posebni posnetki
Hvala ti za rešitev, ki mi je manjkala

V nedeljo smo se povzpeli na Goličico od Cestarske bajte. Steza je dokaj lahko sledliva. Tudi nobenih težav ni do vrha, le v eni grapi kmalu na začetku (1200 mnm)je malo sitno.
Čeprav naj bi bila samotnost ture na Goličico zagarantirana, temu včeraj ni bilo tako. V eni uri okrog poldneva je bilo na vrhu okrog trideset ljudi.
Vreme je bilo sončno in razgledi odlični. Tudi o kakšnem snegu na poti ni ne duha ne sluha.
Do Kukle smo se vračali po isti poti, tam pa smo našli slabo vidno stezico proti Kugyju. Kakšnih sto višincev smo sledili zelene pike na skalah in drevesih, niže pa jih ni bilo ali pa smo jih zgrešili. Tudi stezica je izginila za nekaj časa, a smo jo niže spet odkrili in po njej sestopili do mostu čez čudovita Mlinarska korita.

Da bi se mu roka posušila osebku,ki je sprical z zeleno

tistemu ki grozi so se možgani že

torej si ti svinjal(a) po neokrnjeni naravi

še nisem bil gor, samo malo strpnosti do drugačnih sem hotel reč, pa zgleda da imaš res suhe.....

Ob poti se vedno najde kamenje in vejevje, s katerim se da imenitno označiti odcep poti, da se recimo med povratkom ne izgubljamo . . . pa z nogo se "podrajsa" po listju na tleh in do konca ture sled zagotovo ostane . . . in podobno. Res ni potrebe, da se barvo nosi s seboj . . . le kako bi bilo, če bi vsak od nas na vsaki turi samo eno skalco ali eno deblo mičkeno "pošprical"

Pecovca kakšna strpnost neki do drugačnih označi si vhod v hišo da ga boš našel

Andi2, komur se moji opisi trenutnih razmer všeč, sem raje tovariš kot gospod.

"Bili so tovariši, da so danes lahko gospodje!"(TOF)

Gospod tovariš Ivo, zelo zanimiva in samotna tura v Posočju. Očitno so bile zelene pike narisane z dobrim namenom, da se kdo ne izgubi ali zaide. Srečno!

Danes mi je v drugem poskusu uspelo priti gor. Glede na določene elemente normalne "poti" sem preferiral pot od Kugyjevega spomenika. Tu pa se v okolici lovske koče pojavi problem, ker pot prečka območje novega (najbrž) vetroloma, tako da je na njej cel kup podrtih dreves, prehodi so ponekod težavni, nadaljevanje od lovske koče (kjer je itak pomembna orientacijska točka) pa postane malo nejasno. No, midva sva to uspela rešit, našla pot, ki se bolj ali manj prav ob lovski koči odcepi navzgor in ji sledila. Više je bilo bolje, čeprav se je pot še na kar nekaj mestih izgubljala. Po stiku z normalko je bila pot razvidnejša in do vrha ni bilo težav. Razgledi z vrha standardno perfektni, vreme se je uredilo do te mere da sva kar malo zadremala.
Sestop pa - no, malo mi je smrdelo ponovno prebijanje čez tista debla, zato sem pač pomislil na idejo, da tiste prečke spet niso tako grozne. Uf, kakšna zmota. Še vedno je tako kot je bilo, prehod priporočljiv samo za tiste, ki se nimajo radi. Jaz bi se gotovo obrnil nazaj gor in iskal sestop po poti pristopa, takrat pa je v akcijo stopila sopohodnica in šla iskat prehod nad grapo. In ga našla, čeprav je tudi tisti le za mišjo dlako manj psihotičen kot pot naravnost čez. Nadaljevanje je bilo samo formalnost, ki se je seveda zaključila s hojo po desetih serpentinah po asfaltu.
Skratka, lep razglednik na odmaknjeni poziciji, dostop primeren predvsem za psihotike (normalna pot) in mazohiste (od Kugyjevega spomenika). Mislim, da bo z moje strani tura ostala enkratna. Snega (pričakovano) ni več nikjer.

https://tomazsarc.blogspot.com/2019/11/golicica-1112019.html

Krasna zadnja slika.

Spet ste uživali lepa

Pokimamo Kugyju v slovo in nadaljujemo do mosta čez korita Mlinarice. Najprej pogledamo samotni hiši sredi trentarskih strmali in nadaljujemo po normalno prehodni lovski poti do lovske koče. Tu se pokažejo prvi znaki ogromnega vetroloma, ki pa srečo ni omembe vredno poškodoval poti v nadaljevanju na Kuklo. Od tu naprej je pot do vrha brez posebnosti. Pri sestopu je videti, da je običajna pot s Kukle do korit Mlinarice v zelo slabem stanju; precej podrtih dreves in podorov, ki zahtevajo posebno pozornost.

Goličica (2108 m) – majhna gora z velikim razgledom (razmere 1.8.2020)
Izhodišča ni težko najti (ovinek št. 38 vršiške ceste pri opuščeni cestarski hiši), kjer pa lahko nastane problem z razpoložljivostjo števila parkirnih mest (največ za 4 – 5 srednje velikih avtov), a resnici na ljubo, tukaj nikoli ni tako veliko obiska, da bi to bil kak velik problem. In parkiranje je tukaj zaenkrat še dovoljeno in brezplačno. Za razliko od izhodišča, pa je težje najti sam začetek poti - pri koritih oz. čez strugo potoka Mlinarice, a če se ravnate po opisu in slikah iz hribov.net (mimogrede, dober opis), ne boste imeli težav.
Sama pot in dostop na goro ni preveč zahteven, razen občutka za orientacijo, ker pot ni markirana, a je dobro sledljiva. Od poletja naprej zagotovo tudi vselej dobro omožičena, ker tod in po takih poteh v glavnem hodimo ljubitelji gora in tisti planinci, ki imamo radi mir in ne maramo gužve. Malo več pozornosti je morda potreba posvetiti obvozom zaradi podrtih dreves po izstopu nad prvo grapo, povečini po levi strani v ključih gledano navzgor in potem še nad sedlom pod Debelo pečjo(1693m) z debelo skalo (tam, kjer je na skali tista s foruma opisana zelena puščica), ko iščemo pot spet bolj levo na greben gledano v smeri navzgor. Vse tri gruščnate grape, ki se prečijo na njih zgornjem robu, zahtevajo zanesljiv in previden korak, toda v suhem in lepem vremenu teh nekaj m ni problematičnih. Če se na goro podate dovolj zgodaj, boste do prej omenjenega sedla in še malo dlje, hodili po prijetni senci in se tudi sicer izognili poletni vročini in sončni pripeki.
Že omenjeno - zgoraj v naslovu, ta gora ima resnično tako čudovite razglede, da si zasluži več obiska, v lepem vremenu vam časa in poti nikoli ne bo žal, saj se vidi več kot polovica naših najvišjih Julijcev. Seveda so pogledi in želje segali predvsem na nadaljevanje tega grebena proti Kanceljnom in Planji,… a od Germlajta naprej potem ni to več običajen »družinski izlet«.

Včeraj na Goličico od cestarske bajte. Pozen štart, šele ob 11h, a je bil prostor za parkiranje pred rampo vseeno prazen. Dan čudovit, sončen, pot izdatno omožičena. Možici večkrat zelo izvirni. Prečkanje Mlinarice neproblematično, trenutno je možnih kar nekaj prehodov. Voda živahna, bučeča.

V prvem delu pot kar sledljiva, mestoma zaraščena, komaj opazna, veliko podrtega drevja, ki ga obideš večkrat po lastnem navdihu. Pobočje večkrat precej strmo, kar lep čas se slišijo motorji z vršiških ovinkov. Tik pod vrhom srečala par, smo prijetno klepetali, šla sta od Kugyja, sicer nikogar drugega.

Glede prečenja grap je bilo že veliko napisanega. Ne vem, koliko se stanje kaj spreminja z vsako zimo, ker sva bila tukaj prvič, vsekakor pa je potrebna previdnost, zbranost in siguren korak. Tri grape zahtevajo vso pozornost. So zelo kratke, dve sva za nazaj obšla nekaj metrov nižje, kot je bilo predvideno, ker se nama je zdelo bolj varno. Oprijem poiščeš v šopu trave, manjših smrečicah, kakšni korenini, včasih pa tudi tega ni. Teren na nekaterih mestih kar leze...

Prvi del prijetno po senci, večkrat med drevjem čudoviti pogledi na vrhove nad Trento. Popoln odmik od vsakdanjega vrveža.

Od velike skale, na kateri je le še pridih zelene puščice, pa strmo ali bolje rečeno kar naravnost navzgor. Le nekaj deset metrov naprej, se kot bi odrezal pot izgubi. Nadaljevala sva poševno navzgor, a hitro ugotovila, da pot ne bo prava. Očitno nisva samo midva tako razmišljala. Sva se vrnila nazaj in poiskala pot naravnost po skali navzgor in hitro našla pravo stezico. Med vzpenjanjem sva občudovala vse lepše razglede, se borila z ruševjem, ki je bilo pogosto nadloga, pogosto pa tudi dobro pomagalo. Cvetja v zadnjem delu veliko, tik pod vrhom prve očnice.

Zadnje minute hoje po grebenu so prav veličastne. Po skoraj travnati poti prideš nad 2000 v. m. In vse naokrog se dvigajo same sive skalnate gmote, vključno z Očakom. Trenutek za zrenje in občudovanje, ki pa kar traja in traja, tako je lepo. Človek še na lakoto pozabi. Na vrhu sama, kar dolgo...

S predvrha se vidi tudi cestarska bajta. Daleč spodaj je.

Ob povratku sva premišljevala, če bi jo mahnila mimo Kugyja. Ker bi bilo potem do avta preveč ovinkov, sva se vseeno vrnila po isti poti. Hvala prej omenjenima sogovornikoma, ki sta nama označila možica, pri katerem pot odvije do Kugyja. Sedaj veva, kje je odcep. In od tam je pot proti vrhu tudi bolj shojena.

Povratek je potekal brez posebnosti. Spust ekspresen, s previdnostjo pri prečenju omenjenih grap.

Zagotovo lahko napišem - čudovito preživet dan nad Trento!