Včeraj pa na Goličico preverit, če še najdem pot, po kateri sem pred petimi leti prvič hodila. Pa bi se kar zamislila, če je ne bi, saj se je proti vrhu vzpenjala tudi ženska cca 80 let sem ocenila, ki je bila na tej poti prvič in to sama. Res te vedno kdo preseneti
.
Sitne prečke še ostajajo, mislim da jih je še več, najbolj kritična je prva, pa ne zaradi mene, pač pa zaradi sestre, ki je hodila za mano (se je zasukalo, sedaj mlajša nosi odgovornost za starejšo
)
Možici te prav lepo pospremijo, podrt je samo tisti prvi, ki te usmeri proti Mlinarici, tako da sva zakoračili predaleć od cestarske bajte in se vračali (kot pred petimi leti
)
Razgledi pa na vrhu včeraj božanski, taki kot si jih lahko samo zamisliš, torej širni in prodorni. Daleč je poneslo oko, pa saj je imelo kaj videti.
Vrh, ki ga praktično ni potrebno deliti z nikomer, vsaj včeraj je bilo skoraj eno uro tako. Nato pa še četverica in tista osemdesetletnica. Na poti pa nisva srečali nikogar.
Na koncu je bilo potrebno malo zakoračiti po precej hladni vodi Mlinarice, pa ne zato, ker bi padla z brvi
, ampak je enostavno to možnost bilo potrebno izkoristiti.
Nato pa še k Aljažu na pivo (tega pri Mlinarici ne dobiš), kjer so bili včeraj sami poznani, kot bi se domenili. Smo bili kot ena širša družina
.
Prelep dan!