Izzivanje v gorah

Ko se je Chuck Norris nekoč dolgočasil, je v enem samem popoldnevu brez vode in malice prečil vse gore od Petega žrela v Storžiču do Kamčatke. In nato še enkrat v obratni smeri.
Zvečer je na forum dal objavo na 5000 straneh, v kateri je opisal vse nevarnosti, ki jih je seveda načrtno iskal in se iz njih uspešno izvlekel.
Naslednje jutro pa je opazil, da je neki LG k vsem njegovim opisom dodal svoje slike in se je razjokal. Prvič!!!
Iz njegovih solz so nato znanstveniki naredili 100 % zdravilo za raka. Rak je nato ozdravel in že lepo okreva v svojem potoku.

LG , ko že tolk nakladaš, pejd rajš kidat, zdej maš prilko.

Kolk nam nekateri popestrite dan ...

tole zagotovo ni planinski, pač pa žal samo tipično slovenski forum.. lepo se imejte in če se le da, pustite vsaj delček svoje zavisti in cinizma v dolini, kadar se podajate v neokrnjeno naravo!

Ne razumem, zakaj je potrebno žalit.
LG je že večkrat rekel, da je namensko spremenil pristop goram.

Vojaska ljubezen. Sam menim, da se ni spremenil, ker pocne traparije na istem, ce ne se na visjem nivoju. Pa ne govorim tle o debatah na forumih ali pa FB ipd.

Matej, ti dobro ves kje se zacne, zakaj torej stojis na cilju, ce sploh se startal nisi.

ah.. vojaška ljubezen moške zadeve, torej

@Branee idi tja v FB skupino pa tam odpri svojo temo. Mel si priložnost, d abise kdaj nam pridružil an skupni turi pa si zmeram dobil ˝izgovor˝tak, da se tud osebno še nisva srečala.

Mislis, si se ti hotel meni stulit pa te nism zelel, le zakaj matej.. Mam se tvoja sporocila, ce rabis osvezitev spomina. Sploh pa ti hodis v hribe, jest pa prosto plezam. Jest nisem nikol rabil izgovora, ker nisem v tvoji druscini

Če mi imaš kaj za povedat potem na ZS, če imaš kakšno svojo zgodbo potem jo napiši sem.

Po tistem plitvem melišču na zahodnem delu Kepe sem se lani zajebaval tudi jaz. Tečno, če greš po sredi.

Neumnosti? Enkrat se mi je uspelo povsem razvezati iz vrvne ograje, namesto da bi se prevezal na naslednji odsek. Večkrat zanašanje brez preverbe, da imajo tudi drugi s sabo vso potrebno opremo. Pričakovanje, da je nad 2km med vročinskim valom hladneje.

Kolikor jaz dešifriram LG-jeva 'spovedna' posta ki sta tako skomprimirana in aglutinirana, lahko najdemo v njih:

1. Nekatere stvari in dogodki, ki se hitro lahko vsakemu od nas zgodijo oz. se nam dogaja(in hvala bogu dokler ni kaj hujšega): zdrs, padec, zgrešitev poti,... Stvar je podobna kot v prometu: še tako lahko paziš pa se ti kdaj zgodi nesreča - če boš imel srečo le z razbito pločevino.

2. Zaresne neumnosti, ki si jih pravi gornik niti pod razno ne sme privoščiti. Npr. plezanje po Via Italiani brez samovarovanja - podobno vožnji z avtomobilom brez varnostnega pasu.

Moje neumnosti?

Ena še iz časov, ko nisem redno zahajal v hribe pred kake 10-12 leti - zato se morda to oprosti. Bil sem v Chamonixu in šel na dve turi. To da sem šel v supergah bi še šlo, tam je turistov na poteh polno(če bi se mi kaj zgodilo) in redko kdo je bil res opremljen kot se šika. Pa tudi turi sta bili kratki in nezahtevni.

To kar sem pa zelo boleče(pekoče pravzaprav) čutil pa je bilo zanemarjanje zaščite proti sončnim žarkom. Prvi dan sem se namazal po obrazu, drugi dan pa sem se pozabil. Še tik pred žičnico, ki me je popeljala na izhodišče(za Lac Blanc) sem se spomnil: joj, nisem se namazal. Ah, sem si mislil, kaj bom sedaj nazaj do avta hodil.

No, tako me je užgalo po faci tisti dan! Ponoči praktično nisem mogel spati. Hudo me je peklo še kake 2 dni potem, tretji dan je bilo pa recimo kolikor toliko šele znosno.

Od takrat naprej se vedno namažem. Morda me sedaj ko redno hodim v hribe, ne bi toliko užgalo če bi kdaj pozabil, saj je koža že navajana a vseeno: izkušnja je bila zelo pekoča!

Dejstvo je, da je praktično vsak izmed nas imel kakšno neprijetno izkušnjo v gorah. Če še lahko o tem tukaj pišemo, potem se je verjetno srečno izšlo vsaj za nas. Nemogoče pa je pričakovati, da se ob rednem zahajanju v gore ne bi nič zgodilo. Tudi najbolj izkušeni in usposobljeni imajo za seboj takšne prigode. Seveda eni o njih odkrito spregovorijo in želijo s tem obvarovati druge, drugi pa o tem modro molčijo, češ, meni pa se to že ne dogaja.
Če pogledam nazaj v preteklost, ko sem bolj ali manj pogosto hodil ali plezal po gorah, so bila najbolj kritična tista prva najstniška leta, ko smo začeli brez nadzora (vodnikov) zahajati v gore. Marsikje nismo uporabljali opreme, ker si je enostavno nismo mogli privoščiti. Želja po vzponih pa je bila prevelika, da bi se jim zato odrekli. Do hribov smo potovali z avtobusom in vedno nas je še čakal dolg dostop. Pijača ni bila noben problem, saj je nisi imel kam shranit. Ko smo "odkrili", da "zunaj" prodajajo usnjene čutare, je bil ta problem rešen. Nikakor pa si nismo mogli privoščiti, da bi s seboj nosili več kot liter ali liter pa pol pijače. Pa še to pijačo smo si delili, ker je vsi niso imeli zraven. Na marsikateri vzpon imam spomine predvsem po tem, da sem bil žejen.
Še zdaj včasih pomislim, kako smo se brezglavo vzpenjali po strmih snežiščih brez cepinov (npr. Jalovčev koluar) ali se dričali v adidaskah po njih. O kakšnem varovanju na zahtevnih poteh ni bilo govora. Pa niso bile zajle tako napete in urejene, kot so sedaj. Da o nenošenju čelade sploh ne govorim, ker bi to bila takrat sramota. Čelade so imeli vendar samo alpinisti. Kar nekajkrat sem imel srečo, da je kamen zgrešil trdo glavo. Pravijo, da sreča ljubi hrabre - jaz bi rekel, da tudi nevedne in neumne. Kakorkoli, v dolgih letih se lahko marsikaj primeri, pa če si to priznamo ali ne.

@VanSims: Ni bila neumnost, bi bila, če bi poznal pot, ampak sem se takorekoč uštel, misleč da ne bo težko. En dan pred tem sem šel še z enim po Via della Vitta in prečil vse Ponce ter spust še po ferrati iz Visoke Ponce, bil je izziv če sem bil prejšnji dan sposoben prečit vse te Ponce pa je tud tale ferrata na Mangart šla skozi, tisti prvi del še ni bil tolk resen, najprej čez eno luknjo, nato desno čez en nezahteven skok. Tam sem prve gornike srečal in so me spraševal a me ni nič strah, šel sem naprej. Ampak pot je postajala vedno bolj zahtevna, sploh tist zadnji del poti ko pot postane povsem zračna, skobe in navpični vzpon tm me je blo res kr strah, ampak nazaj nism mogu it, naprej pa ni blo daleč. Kakšni pogledi so bili od ostalih gornikov. Sem pa pomojem vsaj postavil rekord v hitrostnem vzponu čez to ferrato, ker z opremo so eni bli šele nekje na 2/3poti, ko sem jih gledal iz robu dol, pa so štartal vsi pred mano.
Še nekaj stavkov bom naklonil za moj prvi vzpon na Triglav 2010. Potekal je brez večjih težav, štartal iz Krme mimo Planike, na Planiki sem začudeno gledal gor, kako se povzpenjajo gorniki, malo me je bilo strah, ampak drugi so mi kar zbijal strah in mi dajal dodatno voljo po doseganju vrha Triglava. V koloni le pridem na vrh, hura, končno pa tako sem ostale prosil, zdaj mi je uspelo solo izvest, povratek je bil rečen mimo Planike, ampak sem šel proti Kredarici. Nekaj Hrvaških gornikov je šlo pred mano in nekaj za menoj, tm pa me je blo res kr strah, ni zastonj pot zelo zahtevna označena. Ampak drugi navzoči so mi dajal neko voljo, zasigurnost, da skupaj premagamo ta spust in uspelo nam je. Končno pridem na Kredarico prvič sem tam bil leta 2010. Čakal me je samo še sestop v Krmo in tako sem zaključil to turo brez večjih težav, ves srečen sem doma povedal staršem, da sem bil na Triglavu. Če danes pomislim na Triglav bom raje hodil ponoči na vrh, opazovat vzhode. Bil sem na vrhu 8x, ampak sem hodil še po drugih hribih.
Še malo o lanskem vzponu na Kukovo špico in Škrnatarico nekje konec marca. Na facebooku smo se zmenili, da gremo skupaj na Kukovo špico. Bil je določen datum, čas, izhodišče in tako se nas je zbralo na izhodišču 19 gornikov. Sam sem bil bolj v ozadju, bila je tema, pot gre malo tja malo sem v glavnem cik cak, meni se je bolj dopadlo obirat bližnjice. Višje sem počasi vse prehitel, jih malo čakal in nedočakal vseh, odločil sme se, da nadaljujem kar na vrh. Na vrhu se odpočijemo, nato pa se zmenimo kdo gre na Škrnatarico, nismo vsi bili za akcijo a vseeno se nas je kar nekaj odločilo za težji vrh. Grapa, kamin III to nas je čakalo, ostali se spustijo nižje, kjer si ponovno nataknejo dereze (prej smo jih imeli za prečenje snežišča), nataknejo pas, jaz pa sem obral direktno do grape in nato navzgor do sedlca. Ko ostali pridejo prvi spleza gor da ostale varuje, jaz pa za njim brez varovanja, če bi pač padel bi bil gotof. To splezam, ostale se varuje. Nazaj je bil potreben spust z vrvjo in reversom, ampak sem totalno polomil spust, bil najmanj izkušenj za spuščanje. Pred nami je bil samo še sestop v dolino. Zakaj sem tole napisal, zaradi tega, ker kadar se zmenimo za skupne ture so pravila povsem drugačna, ne počet oslarij, ne prehitevat, poslušat druge in se od njih kaj naučiti, jih razumeti in se jim posvetit, kar oni rečejo to velja, nikakor ne delat po svoje in, če nisi prepričan za vzpon počakaj nižje, ampak jebat ga hodil sem kukr je men pasal in to je napaka. Greš sam v hribe in greš takrat kukr ti paše. Lani smo šli na Veliki Oltar in smo šli tako kot se hodi skupaj v hribe.

Triglav je očitno za mnoge prelomnica, čeprav je včasih omalovaževan da kao to sploh ni resen vzpon.

Mene je precej let hromila vrtoglavica, zato sem zelo počasi napredoval, tudi s Triglavom sem dolgo odlašal. Lahko pa rečem, da sem si jo ravno na odseku Mali Triglav-Kredarica "pozdravil".

Za gor grede sem imel družbo in niti nisem opazil, kako globoki pogledi so ponekod. Nazaj grede pa nikjer nikogar, padalo je nekaj med dežjem, ledom in babjim pšenom in v takem sem prišel na najstrmejši, skoraj navpični del (takrat so bili samo klini tam, morda je zdaj drugače). Strah me je toliko zavrl, da se dejansko sploh nisem znal naštimat za na prvi klin in sem kar čepel tam. Pri lezenju dol pa sem se potem še skoz nekaj menil sam s sabo, tako da je bilo v bistvu prav priročno, da ni bilo nič ljudi blizu

Od tistega sestopa se ne spomnim več, da bi na kateremkoli odseku kjerkoli v gorah še imel strah pred globino. Pa sem recimo lezel po Prisankovemu in Jalovčevemu grebenu, pa kobacanje po Škrlatičini steni in njen greben sta za marsikoga tudi kar lep zalogaj. Seveda vem, da so še dosti hujši in navpičnejši vzponi kot ti, ampak mi zaenkrat povsem zadoščajo.

Mogoče kot spodbuda še komu, da se da tudi vrtoglavico premagat s postopnostjo in kilometrino. Sam nisem verjel, da je to možno; predvsem takrat, ko sem na tako enostavnih mestih obračal zaradi vrtoglavice, da raje sploh ne govorim...

LG, v vsem tem je pa dobro da imaš kar nekaj prvenstvenih smeri

Chico, to imamo pa vsi!

(prvenstvena smer a.k.a. "pi*da, kam sem pa zdej to pršou??!?")

Seveda si glede grapa do Škrnatarce totalno brcnil v temo s trojko, a se tebi sploh sanja kaj je plezanje trojke v primerjavi z opremljeno ferato? Seveda ne. V tisti grapci pa so le trije po dva metra visoki skokci kjer uporabiš roke

LG, s temo "Izzivanje v gorah" izzivaš strpnost pri pravih ljubiteljih gora. Tvoje sodelovanje na hribi.net je od samega začetka problematično. Tega bi se moral malo zavedat. Obvladaj se.