Včeraj (sobota, 2. oktobra). Od kmetije Roblek pod zahodnimi pobočji Kalškega grebena do poti pod SZ ostenji (lovska pot ?, morda nekoč imenovana "Zgornja pot v Kokro"), tam naprej po poti na Kalško goro, Kalški greben, Dolgo njivo in čez Lojtro do avta.
Avto sem pustil kakih sto višincev pod kmetijo in v smeri Stare tovorne poti prečil Neškarjev graben in naprej po labirintu kolovozov in cest nad Dolenčevim robom. Kakšen kilometer poti je precej zaraščen z mladimi smrekami, a prehoden. Nad Suhadolnikom se kolovoz rahlo spušča proti pobočju Pod grebenom, nato pa dvigne v smeri desno od Stare poti, ki pelje na Kokrsko sedlo. Od tam sem, še vedno po kolovozih nadaljeval naravnost navzgor po gozdnatem SV pobočju Kalškega grebena. Ko je poti zmanjkalo, sem se kakih 100 višincev držal meje med gozdom in ruševjem, malo nad 1300 metri sem v ruševju opazil kamnito pregrado, pod katero sem relativno udobno prečil levo na melišče in po njem navzgor do vstopa v lovsko pot. Na začetku sta me pozdravila dva stara klina in bleda rdeča ozaka. Pot, ki se začne v grapi, se nadaljuje v levo in se prvih 50 višincev komaj opazno vijuga po travnato skalnati strmini. Višje gori je sledljiva, a komaj za dober čevelj široka. Malo naprej sem pričakoval res strme in mokre travnate vesine, ki jih pot preči. A sem bil prijetno presenečen. Na ključnih stopetdeset ali dvesto metrih je nekdo z orodjem poglobil stopinje, tako da kljub spolzkemu terenu kakih 30 metrov dolga prečnica ni bila preveč nevarna. Cepin, ki sem ga iz previdnosti ravno zaradi tega mesta vzel s seboj je pač ostal na nahrbtniku.
Pot naprej preči več grap in vodi čez porezana območja ruševja, eden ali dva prehoda sta res slikovita. V nadaljevanju se zelo približa SV ostenju Kalškega grebena, nato pa še preko dveh grap skoraj nezaznavna privede do spominske plošče Ivanu Sterletu, ki je umrl 26.maja 1926, istega dne pa še dva druga pohodnika (več o tej tragediji
tukaj) ter do zajetja vode nekaj metrov nad ploščo. Malo naprej je pot zopet bolj vidna (nekoč je bila najbrž nadelana), po kakšnih 600 metrov pripelje do markacij nekaj deset metrov nad Cojzovo kočo. Sam sem kakih 100 metrom za zajetjem s poti zavil desno in naravnost navzgor po travnatem hrbtu do poti. Po njej sem se povzpel na greben, nato na Kalško goro in čez Škrbino na Kalški greben. Varovala na teh poteh so povsod v dobrem stanju.
Z vrha sem sestopil čez Dolgo njivo (posamezna drevesa se tam že odevajo v jesenske barve) in naprej čez Lojtro. Tu sem bil prvič, pot je res imenitno speljana čez prepadne stene. Nižje doli sem po poti prišel na cesto skoraj natančno na kraju, kjer sem pusti avto. Zjutraj v temi sem ga pozabil zakleniti. Se zgodi, tokrat brez posledic.
Pod grebenom nad Suhadolnikom bi si hojo lahko skrajšal za kakšen kilometer, če bi se iz prečnega kolovoza po strmem gozdnatem brezpotnem gozdu vzpel do prvega in nato do drugega kolovoza, ki prečita gozd višje gori. Pa nisem bil čisto prepričan, če kolovoza sploh sta tam, pa tudi vzpon po mokrih, že malo z listjem prekritih strminah mi ni preveč dišal. Ampak, kot sem videl kasneje, kolovoza sta.