Po dopoldanski službi se zapeljem do Robleka nad Kokro. Na žalost mi čas diha za vrat, a kaj bi to - v tako krasnem vremenu ...
Čez Lojtro na travne planjave, kjer duša prešerno zapleše. Nad lovsko kočo po stezi skoz rušje, dišave, razglede, glava nori, sreča kipi! Na vrhu obujam spomine. Neštetokrat prevandrane poti, lovske steze, brezpotni prehodi - vse mi leži na dlani. S polno malho novih želja moram hiteti proti dolini. Tema se me usmili. Greben, lepa hvala.