Letos sem s Kanjavcem pohitel, saj ga največkrat obiščem v oktobru, ali celo v novembru. Ujel sem fantastičen dan, kar je bilo opazno tudi na parkingu v Krmi, saj sem že ob šesti uri težko našel prostor. Slabe pol ure si osvetljujem pot s čelko, do Malega polja, kjer skrenem levo, pozdravim šestnajst ljudi, mislim, da niti eden še ni praznoval Abrahama.
Naslednji dve tretjini poti (razen pri Vodniku in na vrhu Kanjavca)ne vidim nikogar več. Očitno so bili nedavno na delu markacisti, saj je na Malem polju postavljen smerokaz za Bohinjska vratca, pa tudi pot je v gozdnem delu lepo očiščena. Po čaju in menjavi majic v Vodniku se usmerim proti Velski dolini po zgornji poti, vse do prelaza Hribaric hodim po senci. Kratek postanek, še zadnjih dvesto višincev, ob pol enajstih že razstavljam mokre cunje na toplih skalcah. Skočim še na meter višji zahodni vrh in tudi tam malo poslikam. Uživam v neskončnih razgledih, zložim palice, ter se podam na Dolič pozdravit kolegovega vnuka, ki dela v kuhinji. Tudi tam bi človek kar obstal, saj je prijetno toplo, brez vsakega vetra. Čaka me dolg povratek po Velski dolini, Vodnikov dom dosežem preko Velega polja, kjer imajo svizci raj. Čaka me še zadnjih 300 višincev vzpona, na načrtovani Vernar pa se mi ni ljubilo. Pospravim sončna očala in 'arafata', saj vidim sonce ponovno šele v Kurji vasi...