Več let sem po gorah hodila s kužkom tudi v zimskem času. Že tako retke koče, ki so v tem času odprte nama niso nikoli dajale zavetja pred mrazom. Napis na kočah, ki ga omenja Majda je pogosto naliman na vratih. Stisnila sva se v kakšen zavetrni kot pojedla najino malico, ki sva jo imela s seboj in odšla v dolino. Kjer ni bil zaželjen moj kuža tudi jaz nisem imela notri kaj iskati. Je pa res, da bi bilo včasih bolje da bi pred kočo ostal kakšen glasen in samovšečen planinec kot pa vzgojen pes.
Je bil pa svetla izjema Dom v Tamarju, tam sva bila vedno dobrodošla. Kako sva šla lahkih nog potem proti Planici ko sva se okrepčala in odžejala na toplem
Zdaj hodim v gore brez kuža saj ga nimam več, v koče pa še vedno ne hodim so se mi kar zamerile le redko stopim v kakšno.
Slamca s tvojim stavkom se pa popolnoma strinjam. Naj se ne razvije kakšna žgoča debata jih je blo že tako preveč na temo o psih in nas pesjanarjih.
Pa lep pozdrav, tistim ki imate pse in tistim, ki jih nimate