Kreda, Slatna, Vogli

Pinkerton, hvala! Z veseljem napišem o samotnih in lepih krajih v gorah, čeprav se včasih malo vprašam, če je to pametno...

GregorD: Benov komentar drži, prilagam še slikico. Zgornja polovica se mi zdi kar strma, zlasti pri sestopu je treba biti previden. Upam, da bo kaj pomagalo. Srečno!

Hvala tudi tebi @j.

Včeraj, sobota, 30. maja. Iz Laza gori doli po Konjskih policah in po direktni na Kredo, nazaj čez Slatno in Razor.

Okrog pol osmih zjutraj sem se na Lazu zapletel v prijeten pomenek z možakarjema, ki sta nekaj brkljala okrog enega izmed stanov. Nameravano pot, ki iz Razorja poteka visoko po pobočjih Krede do planine Dedno polje sta mi odsvetovala, saj je zadnjem delu močno zaraščena in težko prehodna. Za dostop sta mi priporočila direktno lovsko pot, dobrovoljno pa navrgla še kup prijaznih nasvetov glede okoliških poti in prehodov.

Da bi dan popestril, sem sledil njunemu nasvetu in se čez sijajen prehod na vzhodni strani Konjskih polic povzpel do brezna ob vstopu v Globoko konto. Prehod v zgornjem delu poteka po izrazitem žlebu naravnost navzgor. Od brezna sem se vrnil malo navzdol, nato pa nadaljeval proti ostenju Debelega vrha, kjer sem zadnjič opazil drobno stezičko. Zanjo sem menil, da vodi do poševne police, ki se iz dna Razorja izpod Krede vleče čez cel sistem Konjskih polic. Pa se je stezička kaj hitro končala v težko prehodni grapi. Vrnil sem se na spodnji del žleba na drugi strani grape, kjer se dolga polica očitno konča. Zato sem po njej odkorakal kakšen slab kilometer v drugo smer - proti zahodu. Zaradi brezupno obraščenega ruševja sem odnehal le kakih 50 metrov od rešilne čistine pred potko v dnu Razorja. Skozi kratek kaminček (I do II) sem se nekako izmuznil na višje ležečo široko gredino. Do potke v Razorju sem imel le nekaj malega lahkega sveta, a sem si vzel čas in tudi s te strani natančno pregledal možne prehode skozi ruševje. Nisem jih našel. Bil sem kar malo poparjen. Med 1650m in 1780m sem skozi ruševje prišel na polico že na treh mestih, a se je bilo povsod potrebno precej orientirati in malo poplezati. Če bi imenitna, skoraj kilometer dolga polica imela še tistih nekaj metrov začetnega dostopa, bi bil to lep prehod tudi za poleti. Tako pa je izgleda primeren le za zime, ko je ruševje prekrito s snegom. Škoda!

Sledil sem še enemu jutranjemu nasvetu in se po markirani poti odpravil na Dedno polje. Tam sem ujel komaj opazno lovsko stezičko, ki vodi naravnost na Kredo. Pelje skozi zanimiv svet in se lepo izogne skalnim stopnjam in ruševju. Z orientacijo nisem imel težav, le kakih 100 višinskih metrov pod vrhom sem zavil po nekoliko preveč levi čistini in zato prišel na vrh malo bolj zahodno.

Sestopil sem čez Slatno. S sedla med njo in Prvim Voglom v Razor sem nadaljeval v smeri lovske poti, ki nižje doli po Razorju vodi v Laz. Pobočje pod sedlom je zelo strmo in prekrito s snegom. V zgornjem delu je bil sneg odtaljen samo po površini, spodaj pa trd, dereze so prijemale le s sprednjimi zobni. Strmina se nižje cele nekoliko poveča, dno in morebitni problemi pri izteku se z vrha zato ne vidijo. Cepin in dereze so obvezne. Sneg se je končal na nadmorski višini približno 1700m. Torej tam, kjer sem nekaj ur prej izstopil iz Konjskih polic.

Na Lazu je prijetno dišalo po ognju iz lesa, nabranega v gorah. Spet sem srečal jutranja sogovornika. Ponoven klepet z njima je postavil piko na i celodnevnemu potepanju.

Grapa med Slatno in Voglom s severne strani se imenuje Hladilnik. Poleti ko ni snega je precej naporna za vzpon zaradi strmega šodra, je pa vsaj senčna

Pinkerton, hvala! Še en kamenček znanja več v neskončnem mozaiku.

Prijetna tura v lepih krajih. Za posladek pa še nekaj novega znanja o stezicah tu naokoli

http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2020/07/kreda-2025-m-slatna-2077-m-vogli-2181-m.html

sl.37-a še cvetijo? Lepo turo sta naredila.

miri, kar nekaj avrikljev še cveti predvsem na predelih, kjer je sneg skopnel nedolgo nazaj.

Nedeljski cilj je bil Slatna in Kreda. Skupina 26 planincev, super modrina na nebu pri Planini jezero...na Dednem polju že prvi oblaki. Vzpenjali smo se po poti za Kopico. Pri odcepu za Slatno nas je zajela gosta megla. Del skupine, 15 planincev nadaljuje in osvoji Slatno, res škoda, brez razgledov. Del skupine se vrne, vsi se zberemo na Planini jezero. Včasih je tako lepo, da se zato želimo vrniti, drugič zagode vreme in zopet se želimo vrniti, da užijemo razglede, ki jih tokrat ni bilo...

Kako je že tisti pregovor, če si velikokrat v gorah je včasih tudi lepo vreme. Vsaj del poti niste bili v megli.

Ne sodi čisto pod ta naslov, a da ne odpiram nove teme...

2 uživaška grebena Kreda-Slatna-Vogli in Zelnarici-Kopica-Tičarici

Ideja, ki nikakor ni prišla na vrsto, je končno iz besed meso postala. Pred odhodom sem se prav analitično poglobila samo v delček potepa in sicer, kako poiskati čim bolj direkten grebenski pristop na Kredo. Uspelo je. Kjer se na poti iz Dednega polja proti Lazu začutijo možni prehodi in se uzrejo sive skalne flike, pred tem pa v gozd seže ozek melnat pas, po katerem rastejo trave, sem se usmerila strmo levo navzgor (od slike 1 sem do vnaprej zamišljenega odcepa potrebovala cca. 15-20 min). Že nekaj metrov za tem, ko sem zavila, sem videla prečno potko ali stečino, ki jih je bilo v nadaljevanju še nekaj. Po sprva zelo ustrmljenem terenu se je svet nekoliko položil. Iskala sem prehode med ruševjem in si z zemljevidom pomagala, da sem se približno držala zastavljene linije. Enkrat sem se pustila zapeljati neki stečini, ki je vodila desno navzgor, in me je pripeljala na romantičen pomolček, nad katerim so se žal videle zgolj plantaže ruševja. Znova sem se usmerila levo in iščoč prehode zadela na nekaj, kar je bilo videti več kot zgolj stečina. Temu več, ki se je občasno izgubilo, sem nekako sledila. Pripeljalo me je na travnato zaplato, ki sem jo imela nagledano že doma in ko sem na njenem zgornjem koncu znova stopila v ruševje, sem ugledala celo požagane veje. Hmm, očitno je tik ob robu grebena morala nekdaj-nekoč voditi stezica. Če je bilo treba tu in tam v spodnjem delu preizkusiti, kako se je pod Kredo guncati na vejah ruševja, so bile tu akrobacije nemožne, saj je ruševje bistveno bolj togo. Vsled tega se je kljub starim obžaganinam ponekod težje prebiti z ene na drugo stran, je pa vsekakor stezica še vedno zelo spodobna in napredovanje ni zoprno. Razgledi so božanski.

S Krede sem nadaljevala na Slatno, ki so jo okupirali ducati krokarjev. Blizu vrha sem zaznala smrad, pogled pa raje umaknila stran od razpadajočih kadavrov drobnice. Na sedlu proti Voglu sem v velikem loku obšla še zadnje razpadajoče truplo in se hitro povzpela na Prvi in Srednji Vogel, nato na neimenovani vrh in že sem bila na zadnjem Voglu, s katerega sem se spustila čez koto 2309. Z Vrat sem nekaj deset metrov nadaljevala po markirani poti, nato zavila desno in po pobočju prišla na teme Velike Zelnarice, s katere sem nadaljevala na Malo in naprej po grebenu proti Kopici. Spust z M. Zelnarice proti škrbini je tečno zagruščen in strm. Ni si privoščiti padca, saj bi lahko pristal na melišču v dolini 7J. S Kopice nadaljujem po poti proti V. Tičarici. Z njenega vrha je grebenček proti M. Tičarici vabljiv, a kolena niso več najbolj razpoložena, zato sestopim do markirane poti in se povzpnem na Malo Tičarico po V pobočju, da dosežem omenjeni grebenček že skoraj pri vrhu hriba. Spustim se sproti Štapcam in turo zaključim s povratkom čez planino Ovčarija.

Še v temi sem po stezi šel mimo planine Dedno polje in jo, ko se je že delal dan, zapustil in se vzpel proti Slatni. Nadaljeval sem po grebenu do zadnjega Vogla. Spustil sem se do Vratc in potem po drugi strani na Veliko Zelnarico, pod Kopico in do Dvojnega jezera. Od tam proti Črnemu jezeru je že pritisnila vročina, pri spustu čez Komarčo sem moral biti kar zbran. Snega ni oz se mu da izognit, razgledi lepi, vsepovsod polno cvetja, tudi vriskarici so dali pravo ime. Hvala vsem, ki ustavite tudi takim, za katere je že od daleč jasno, da ne dišijo po vijolicah.

Nad Komarčo sem naletel na svatovsko razpoložene gozdne mravlje in se prvič srečal s pravim avtohtonim slovenskim škorpjonom - gozdnim ščipalcem.

Včeraj na Slatni in Kredi.
Na Dednem polju zavijeva proti dolini za Kopico in se kmalu odcepiva desno proti sedlu med Prvim Voglom in Slatno.
Oba vrhova sta lahko dosegljiva, proti Voglom pa nisva nadaljevala.
Nazaj po pastirski ozr. lovski potki po posekah med ruševjem nazaj na Dedno polje.
Lep dan z obilico cvetja.
Slike:
https://www.petersfoto.si/thumbnails.php?album=datebrowse&date=2023-07-10

Kot vedno,krasne fotografije.

Miri hvala.

Zdravo. A direktna pot na Kredo z Blata sploh še obstaja, pišejo, da je zelo težko najti.

Hvala.

Obstaja in je tudi dobro sledljiva, le začetek s planine Dedno polje je težko najti, saj poteka po gozdičku nad planino veliko drobnih stezic. Ko si enkrat na pravi poti pa ni problema.
Jaz jo uporabim le za sestop.

Meni jo v dveh poskusih še ni uspelo najti.

Jaz sem pot z Dednega polja našel, nekaj let za tem pa sem iskal pot za sestop, pa nikakor nisem prišel do nje.