Izogibanje virusu plus lepo vreme je pobeg v naravo.
Tako sem se včeraj - že tretjič letos znašel na Kredarici. Zavedam se, da v teh hudih časih, ko imajo reševalci in zdravniki v dolini obilico dela, le-teh niti slučajno ne smem obremenjevati in se podajati v kaj zahtevnejšega. Kredarica je tako zares pravšnja destinacija - tu se ti ne more nič zgoditi. Še največ možnosti za kako poškodbo bi bile opekline z vročim čajem iz termovke, košček ledu, ki bi zdrsnil na glavo s strehe doma na Kredarici, ali da te napade medved, ki se baje zopet klati tam okrog...
V Krmi sem štartal vsaj uro pozneje, kot nekaj dni nazaj na Rjavino. Upal sem, da se bodo razmere na cesti v tem času vsaj toliko izboljšale, da se pripeljem do korita, pa se niso, zato avto zopet pustim pred Kovinarsko kočo. Takoj na Začetku prehitim dve mladenki na smučeh, ki sta se podale v isto smer, potem pa nikjer nikogar več. Hoja je bila super, temperatura tudi zjutraj znosna, stezica uhojena, vetra nobenega. Si lahko želiš še kaj več? Ja, mlade noge. Še štiri leta nazaj sem to razdaljo prehodil eno uro hitreje
Vrata v koči zaprta, na jih plakat zakaj, o tem sem bil tako in tako že prej obveščen. Preoblečem se in pomalicam zunaj na klopci, ki se kopa v soncu. Zgoraj uživam kar nekaj časa, zaščiten z očali in kremami za obraz in ustnice. Ob ogledu slik doma, sem opazil, da je delno razkrilo streho Staničevega doma. Ta občutek sem imel že v sredo z obiska Rjavine, vendar je bil posnetek manj izrazit. Če ima kdo stik z upravljalcem koče, naj zadevo prosim, posreduje, da se ne bo delala nadaljnja škoda. Bojazen, da se bo ob povratku kaj udiralo, je bila odveč in sem bil v dolini, kot bi mignil.
Za v četrtek napovedujejo zopet en lep dan...