Ker se je obetalo lepo vreme, smo se tri ženske odločile, da se povzpnemo na Krn
. Že iz doline smo opazile, da nas je vreme kar prelesičilo
in da le ne bo tako lepo, kot je kazalo pri vremenski napovedi
. Začetni plan je bil, da jo ucvremo iz Planine Kuhinja preko Batognjice na vrh in potem po drugi dol
. A smo plan spremenile, tako da smo šle iz Lepene. O vzponu na vrh se bomo odločale sproti, tam okrog Krnskega jezera. V okolici jezera začne močneje pihati, postaja vedno hladnejše
. Naredimo nekaj slik in jo mahnemo kar proti Krnu. Ker se oblaki nad njim niso razkadili
, nasprotno, postajalo je vedno bolj temačno, skoraj vsak vrh je bil odet v oblake, smo se odločile, da ne bomo izzivale in bo boljše, da se preko Planinske koče pri Krnskih jezerih vrnemo v dolino
. Ta čas postaja vedno hladnejše, k temu pripomore tudi hladen, mrzel veter. Postanemo pri Koči, kjer se okrepčamo, žigosamo planinsko knjižico in naredimo nekaj slik
. Pri koči srečamo še Bojana A, kjer si izmenjamo nekaj stavkov (lepo je srečati v živo nekoga iz foruma)
. Hitro se odpravimo v dolino Lepene, saj nas je celo pot spremljalo nekaj dežnih kapelj. Ko prispemo do avta, se takoj preoblečemo in preubujemo, pa spet malo slikamo
in jo švignemo proti Bovcu, kjer sva imeli avto. Na poti do avta se ustavimo še ob Soči. Ta krasna hči planin nas spet omreži, navdihuje in nas ne pusti ravnodušne
. Da ne govorim o tolmunih, ki jih je izoblikovala v pretekli zgodovini. Dih jemajoče
. Ob pogledu na okoliške hribe opazimo, da so že vsi v megli, in da je ta vedno nižje. Še dobro, da smo se vrnile pravočasno
.
Skratka, kljub vsemu smo naredile cca. 1000 metrov višinske razlike. Na kar smo lahko ponosne. Krn pa nas čaka naslednje leto, ko bo toplejše. In se vrnemo po tej poti, tako da bi naredili kar eno dolgo turo
.