Čeprav mi je vsakič znova težko zgodaj vstati, je, kadar grem v hribe, trud vedno znova poplačan
.
V četrtek, 22. decembra, je bilo po 3 tednih hribotožja spet najlepše obiskat višave. Pa naj bo Krn, je padla odločitev. Izhodišče pl. Kuhinja, ki je bila popolnoma kopna. Na pl. Slapnik je bilo snega le za vzorec. Pl. Zaslap na 1360m za odtenek bolj bela, a trava in kamenje še vedno vztrajno molita ven. Nekoliko višje je travnate in kamnite barve vse manj, zamenja ju snežno bela. Temperatura kakšno stopinjo pod ničlo, čeprav je sonček že razposajeno gledal dol z neba.
Sneg pomrznjen in okrašen s svetlečo poledenelo plastjo, ki te lahko v trenutku nepazljivosti brez vnaprejšnjega strinjanja ponese direktno v dolino. O, ti »streha«, res imaš svoj čar
. Le mestoma, kjer je bil napihan, je bil sneg mehkejši in ni zdržal teže telesa. Gomiščkovo zavetišče kot pravljična dežela ... vsakič znova sem vesela, da mi je dano občudovati prekrasno igro narave.
Spust v dolino brez posebnosti, zgornji del poti se je deloma omehčal in malo udiral, v spodnjem delu snežišča, ki mu je sonce namenilo gretje krajši del dneva kot vrhu, pa je bil sneg še vedno trd in poledenel.
Zgledalo je, da sva bila tisti dan na vrhu le dva. Z nasmehom, ki traja
.