Dušan mi omeni Luknjo peč, jaz brez pomislekov pristanem na omenjeno turo. V torek ob šestih zjutraj v rahlem svitu kreneva s Kota. Tam je kar nekaj avtov, ljudi pa nisva videla. Davno je že od moje prve ture z Ireno, z Rajkom pa sva bila pred šestimi leti, zato sem mislil, da mi je od ture ostalo kaj več v glavi. Žal, daleč od tega. Že prvi kiks, ki naju je stal tričetrt ure in nad dvesto višicev, je bila mamljiva stezica tik za studenčkom, ki je vodila proti Macesnovcu. Brez pomislekov se vrneva na izhodišče, saj ni bilo smisla, da rineva v nepoznane strmali Dimnikov, ki sva jih imela že tik pred nosom. Drugi nizki udarec si zadam ob vstopnem skoku v pravi smeri, saj zaradi mokre skale nisem uspel splezat tistih dveh vstopnih metrov nad snegom. Poskusim preveč levo in se zaplezam. Reši me pol metra visok boriček, kjer preidem v lažji svet. Zanimivo, da mi je bil pri prejšnjih dveh obiskih ta detajl popolnoma enostaven, zato se ga tudi ne spominjam, sicer ne bi rinil proti Macesnovcu.
Tako je šlo po zlu zopet nekaj časa in moči. Kar dobro in uspešno nadaljevanje poti sledi vse do prvega ovinka za rjavo skalo in macesnom, saj bi morala že pred prečenjem grapce rahlo navzgor, tako sva se spet znašla v neprijetnem položaju. To je bil tretji in na srečo zadnji prisilni postanek. Do luknje ni bilo več daleč, kljub veliki izgubi časa, in soncu, ki je na oni strani okna neusmiljeno pripekalo, se sprehodiva še na Dimnike, potem nazaj pod luknjo in v strmali Luknje peči. Oprimki so čvrsti, smeri skoraj ne popravljava in že sva na njej. Malce dileme je bil zopet sestop, saj nisva vedela, katera grapa bo prava, saj možicev nikakor nisva našla. Premagava tudi to in po Dejanovih napotkih doseževa travnato strmal Rjavine v lahki plezariji precej visoko. Kljub temu sem rabil dobre pol ure, da sem stal na vrhu gore. Zaradi vseh nevšečnosti sva Vrbanove špice izpustila, jaz tudi Staniča, potem, ko sem ugotovil, da je že zaprt in sem v Pekel sestopil malo za Dovškimi vratci. Zaradi izredno mokrih skal (v celodnevni sončni pripeki) sem dol malce pohitel, saj sem se tej nevarnosti hotel izognit še v dobri dnevni svetlobi. Pri studenčku se preoblečem, dotankam vode in že je tu Dušan, od koder skupaj, tik pred mrakom doseževa avto.