Mangart

Z "malimi otroci" odhajati na nepoznano pot v visokogorje je neodgovorno dejanje. Informacije o poti niso dovolj, sami moramo pot prej prehoditi. Če je vzpon na goro naša želja, to še ne pomeni, da je tura primerna tudi za otroke. Za njih si moramo vzeti čas in izbrati njim primerno turo.
Če pa imajo otroci za sabo že večjo kilometrino v visokogorju, pa so takšna vprašanja nepotrebna in samo "dvigujejo temperaturo" na forumu.
Ne strinjam pa se s tem, da se na omenjenih vrhovih "ni mogoče spotakniti". Spotaknemo se lahko tudi tam, kjer si najmanj mislimo.
Običajno se nesreče dogajajo na lažjem terenu, kjer nam popusti pozornost.
Lp

SkipEU imaš zaasebno sporočilo...

Se bom malce vključila v tole debato ohribih in otrocih. Stara sem toliko kot je številka pri mojem nicku. Ne zahajam od mladih let v hribe, začela sem pozno, nisem vrhunska, sem le pohodnica,vendar imam željo tudi vnuke "zastrupit" z lepoto v gorah. Pa vendar, da stoprocentnto prav Igorju Zlodeju, njega cenim, čeprav ga ne poznam osebno, vendar njegovih nasvetov se držim in ji rada prebiram in tudi dprapr je lepo napisal. Najprej pot prehodimo sami. In dodajam, otroke ali vnuke naučimo vzljubiti hribe, vsako rožico ob poti, razglede, ki se nam odpirajo, drevo, ki razprostira korenine po skalah in še bi lahko naštevala. Naj otrok začuti goro sam, naj ga tudi gora začuti. Vse ostalo pride. Ja vem, bo kdo napisal, da kvasim neumnosti. Star pregovor drži: gora ni nora....žal veliko norih zahaja v gore. Res je, tudi doma se zgodi nesreča, a vseeno razmisliti velja, življenje je eno samo. Vsem gornikom želim varen korak in čim več lepih doživetij v naših prelepih gorah.

No pa, da še jst nekaj pridodam tej "burni" razpravi-SkipEU mislim, da z otroci z Mangartom še malo počakate. Mangart bo zagotovo čakal.

No, roko na srce, italijanska, torej običajna in hkrati lažja pot na Mangrt pa tudi ni ne vem kako zahtevna... Res ne vidim nekih hudih tehničnih problemov, tudi za tiste malo manjše...

Je pa to visokogorska pot in kot taka zahteva od staršev natanko to, kar pritiče vsem potem take vrste (zaščita otrok, njihova prehranjenost, hidracija...). Predvsem je potrebno paziti na zdrs, pa tudi kakšne sprožene skale znajo prileteti z vršnega pobočja...

Sicer razumem, da vas nekatere skrbi za varnost v gorah, a odločitev je predvsem v rokah staršev. Naša naloga tule gor ne sme biti nenehno moraliziranje in obtoževanje z "neodgovornimi" starši itd, ampak zgolj podajanje čimbolj točnih informacij, na podlagi katerih se lahko ljudje čimbolje odločijo.

Mene je oče jemal s sabo v hribe že kot malega mulca in vedno je znal dovolj dobro ocenit, kaj zmorem in kaj ne, in kljub temu da je bila vmes tudi kakšna težja tura od Mangarta, sva se nanjo podala brez čelad in samovarovalnih kompletov (drugi časi, pač), pa ni nikoli prišlo do nevarnejše situacije. Je že vedel, kaj in kako...

Da ne dolgovezim, moj "point" je, da starost ni tako pomembna, kot pa to, da starš ve čimveč o zmožnostih sebe in otroka ter o gori, na katero se podaja. To, da morda še nikoli niso bili na Mangartu, je manj pomembno kot pa dejanske izkušnje, ki jih skupaj imajo.

Juhejnaprej, bravo za napisano! Ob vsem tem moraliziranju v zadnjem času sem podobno hotel napisati že sam...

Ključ za dobro presojo o turi pa je sigurno tudi dobro poznavanje, povezanost in navezanost staršev in otrok, ki pa v dananšnjem času vemo kakšno je... Zaradi hitrega tempa in še česa so si lahko otroci in starši tudi "tujci". Potem pa se zgodi, da starš ne ve prav dobro kaj otrok zmore, česa je vajen itn., radi pa bi opravili skupno turo??!

Pa to je vendar tema Mangart in ne z otroki v gore

Nevem zakaj je vedno toliko očitkov o otrocih v gorah. Zakaj, ko nekdo sprašuje kakšna je pot in če je primerno z otroci zakaj toliko slabih mnenj. Tudi jaz sem že polnokrat vprašala če je pot primerna z otroci in vedno take dileme, kot da naši otroci niso za gore. Mislim da vsak starš ve koliko je njegov otrok že sposoben za naše gore.Če nekdo vpraša za pot mislim da je dobro če mu nekdo napiše kakšna je pot ne pa da za otroka piše da ni primerno. Ko sem spraševala za eno pot so mi tudi pisali da pot ni za otroke, a smo vseeno šli in pot sploh ni bila težka in ne nevarna. Toliko o otrocih po naših gorah

Petruša, vsak nasvet je po svoje dobronameren, čeprav včasih ne izgleda tako!

Takšne ocene poti, ki si jih pridobimo preko foruma, so izredno subjektivne in se nanje ne gre popolnoma zanašati, če sami nismo prepričani v svoje sposobnosti. Kaj šele, če je od tega odvisna varnost naših otrok. Vsak, ki bo dajal napotke takšnemu staršu, po moje na nek način tudi prevzema del odgovornosti za uspešnost te ture. Namreč lahko zavede starša s svojo subjektivno oceno, da se odpravi na pot, katere se brez tega nasveta morda ne bi lotil. Težko je brez slabe vesti dajati nasvet nekomu, ki ga ne poznaš in ne veš, kako bo tvoj nasvet vplival na potek ture.
Ne pozabimo, da obstaja strokovna literatura, ki jo je že omenjal Igor. Tam so opisi poti najbolj zanesljivi. Na forumu pa je pametno povprašati o trenutnem stanju poti, o snežnih razmerah, o poteh, ki niso zajete v literaturi in podobno. In, če še vse to ni dovolj, obstajajo društva, ki nas varno popeljejo na zaželeno goro.

Ja, se strinjam, ampak ta odgovornost o kateri ti govoriš je obojestranska. Tudi starš nosi odgovornost za to kar je prebral... Ker, če se popolnoma zanese samo na to kar je prebral in kar je nekdo napisal, še ne pomeni da je to tudi dejansko res...

Vedno se najde kakšen "šerif", ki hoče delat red, naredi pa samo kreg ker eni potegnejo z njim, drugi ki mislijo s svojo glavo pa ne.
Ni treba podcenjevat staršev, da ne znajo poskrbeti za svoje otroke! Zase morda res ne vedno, zanje pa.

Dobro, mnenja so podana, kot je že velesa predlagal bi bilo fino zaključit s tole temo, ker res ne spada semkaj. Če pa bi kdo želel nadaljevati z debato, pa odprimo novo temo...

Danes sem se povzpel na Mangart gor in dol po Italijanski poti. Okrog pol osme ure sem bil na vrhu in nisem srečal žive duše. Prve pohodnike srečam šele na začetku jeklenic (v smeri vzpona. Ampak potem pa strnjena kolona do sedla. Oprema pa katastrofa. Kot bi šli na Šmarno goro. Čelado nas je imelo maximalno 10. Precej jih je bilo v supergah, neka punčka pa celo v Vanskah!!!! Pa vsi vemo kakšne podplate imajo... Skratka imam občutek, da Mangart zaradi visokega izhodišča in relativno nizke višinske razlike precej ljudi podcenjuje. Da ne rečem, da so se nekateri tresli že mimo Travnika.
Drugače pa je bilo prav fletno. Samo fotoaparat oz. baterije so zatajile (tudi rezervne).

Ja, tudi sama se sprašujem točno to... ljudi srečaš na precej zahtevnih poteh in to obute tako da ne veš ali bi se smejal ali jokal. So pa neodgovorni do sebe in seveda tudi do drugih... Taki so zelo nevarni. SAma sem pred kratkim srečala mlade punce, ki so šli tudi po precej zoprni poti v balerinkah in skorajda v oblekicah... pa saj to ni res... In Mangart, res da je dokaj visoko izhodiščem, a poti ni podcenjevati. Še prehitro se kaj zgodi...

Kljub petku danes kolona pri spustu po italijanski poti z Mangrta, temu primerno so po bregu poskakovali tudi kamni. Ja, saj vem, pozimi je treba gor Zato pa po Slovenski posebne gneče ni bilo,vreme prijetno sveže, razgledi so bili nebeški, družba pa tudi. Domačini pobirajo na cesti pri Mangrtski planini ekološko takso v višini 5€, zraven dobite poučno zgibanko o pokrajini in Mangrtu. Nazaj grede še postanek na planini po sloveči ovčji sir, ki je res dober, 16€ pa stane kilogram.

Nisem imel v planu nič, ampak zaradi slabega spanca se odločim, da grem raje na Mangart gledat sončni vzhod + šel kasneje še na sosednji vrh (nato pa na Montaž), že okoli 4.30 parkiram na sedlu, nobenega nikjer, lučko na glavo in pot pod noge, skale so gladke-mokre, na vrhu sem v slabi uri in v čakanju na sončni vzhod, gor v popolni tišini 1 uro, povratek pa ogromno ljudi v koloni gor iz Slovenske se je slišalo dost ropotanja k so skalce letele dol, v steni pa 20-30 ljudi.

Tudi jaz sem bila danes na Mangartu... malce kasneje sicer, tako da je sonce že kukalo izza stene. Po SLO gor, prav super je bilo. Ljudi že kar nekaj, vendar gužve ni bilo, kamenčkov in skalc pa prav nič. Na vrhu sem še ujela nekaj razgledov, potem pa so se privlekle meglice. Nazaj sem šla po ITA. En sam šoder. In pa pravo romanje. Bi že pomislila, da nas je bilo danes na Mangartu skoraj več kot na Brezjah Lep dan je bil in tudi Mangart se je vrinil na seznam gora, na katere se bom zagotovo še vrnila.

Tudi sam sem se za praznik 15.8.2012 povzpel na Mangart. Glede na to, da sem iz MB-ja sem na pot odšel že dan prej in prenočil v koči NA Mangartskim sedlom. Kot prvo me je koča prav prijetno presenetila, kajti za nočitev, ričet in jutranjo kavico sem plačal le 13,5€ ... in to na 1902m.. tako poceni še v dolini ni
No, kasneje pa se po Slovenski povzpel na vrh in po Italijanski sestopil. Na vrhu, katerega sem osvojil okoli 11.30 ure je bilo pred menoj vpisanih že 122 ljudi, te veste, kakšna gneča je bila.
Sama pot pa je super. Slovenska me je prijetno presenetila, saj ni tako zahtevna kot sem pričakoval, medtem ko pa je Italijanska manj zahtevna, ampak zaradi šodra in drsečih skal dosti bolj nevarna

Ni kaj. Tale Mangart je res super turca. Včeraj, 15.8.2012 sva šla s punco po Slovenski poti gor in po Italijanski dol. Pričakoval sem, da bo slovenska dosti hujša, vendar je zelo dobro zavarovana in je bila prva malo bolj zahtevna izkušnja prečudovita. Vsekakor previdnost ni odveč. Se pa strinjam z Markyjem, ko je opisal Italijansko pot. Ko sva se vračala, so ljudje tako brezskrbno hodili navzdol, da so sprožili nekaj skal. Gužva je vsekakor slaba stran te prečudovite gore, ki me bo še videla.