Mangart

Od kdaj je slovenska na Mangart ferata?
Kolikor je meni znano, ni v našem visokogorju nobene ferate!
Vse poti sledijo naravnim prehodom.

Slo.-Zavarovalna plezalna pot-Ita.(Ferrata).Je pa res, da imajo italijai več težjih zavarovanih poti speljanih po nerazčlenjenih stenah t.i. ferratah kot pri nas le posamezni odseki, npr:Spust z Zadnjega okna v Prisanku, deli poti Hanzove, čez Medvedovo skalo v Pragu, lojtra pod Pihavcem itd.

dprapr: Očitno boš moral malo po literaturi prebrskati in hitro boš ugotovil, kaj ti je napisal Viharnik. Sicer pa italijanska ferata na Mangrt poteka povsem po italijanski strani.

Ne vem, če gre enačiti slovenske zavarovane plezalne poti z železnimi potmi?
Se pa strinjam, da so posamezni krajši odseki na naših zavarovanih poteh podobni odsekom na ferratah. Ampak to še ne pomeni, da je takšna pot ferrata.
Kolikor mi je znano, so bile v Julijcih tretirane kot ferrate samo Via Italiana na Mangart, Via della Vita in Via Amalia. Vse tri so v Italiji, žal?

Edina prava ferata pri nas je Gonžarjeva peč, ki pa je res zelo kratka a kljub temu za prenekaterega predolga in občutno težja od teh, ki jih omenjate.

Še jaz se bom spustil v debato glede nošenja samovarovalnega kompleta v naših gorah.Nikoli ga nisem uporabljal,tudi čelade ne,pa sem prehodil celo SPP in to trikrat.A zdaj je drugače.Oba z ženo zahajava v gore in oba uporabljava čelado in samovarovalni komplet.In sama sreča da je tako.Na začetku julija sva bila v Bovcu.Odločiva se za obisk Mangarta.Greva po slovenski gor in že na začetku dobiva tuš kamenja na glavo.Brez čelade tukaj nimaš kaj iskati.Višje tik ob manjšem snežišču blizu vrha pa prileti kamen moji ženi direkt v koleno,pred nama pa vesela družba ne da bi gledala,kako hodi.Samo to sem še slišal da ji je slabo in da vidi vse črno.Pri tej situaciji se lahko samo zahvalim,da je bila pripeta s samovarovalnim kompletom.Posebej se zahvaljujem vodnici,ki je prišla za nama in oskrbela koleno z mazilom.Nekako se privlečeva do vrha,a ta družba izgine,ker so prej opazili kaj so naredili.Dol s težavo po italijanski.Namen sva še imela na Krn po poti Silva Korena,a sva na žalost že prvi dan zaključila z dopustom.Zato me kar pogreje izjava enega od predhodnikov,da je samovarovalni komplet za šminkerje.Pa lep pozdrav.

Na vprašanje kot ga je zastavil "bernc", ali se da po slovenski na Mangart priti brez samovarovanja, se lahko odgovori le z DA. Po podobno zastavljenih vprašanjih dobiš občutek, da nekateri sploh ne vedo čemu je samovarovalni komplet sploh namenjen. Če pogledamo z vidika čim lažjega napredovanja po zastavljeni poti nam je SMVK samo v breme in napoto. Z njim težje napredujemo, prevpenjanje nam vzame kar nekaj časa in energije, še posebej takrat ko se v navpični steni z eno roko držimo za zajlo, z drugo pa na hitro prevpenjamo. Večkrat me je na ključnih delih ferrat prešinila že skoraj pregrešna misel: o kak fajn bi bilo plezat brez uporabe SMVK.
Toda, če ste prebrali zgornji post od "drofebo1" vam bo vse jasno. Tisti ki vse življenje igra igre na srečo lahko vendarle upa na sedmico, prav tako tudi tisti ki vse življenje zahaja po takšnih in drugačnih poteh po gorah lahko naleti na slab dan, ko se vse ne poklopi po željah. Ravno zaradi tega "X" dneva je po mojem mnenju nujna uporaba SMVK povsod tam kjer je možen neposreden padec v globino. Vsak, ki se podaja na poti, ki spadajo pod rubriko "zelo zahtevna pot", si naj obvezno najprej nabavi čelado in SMVK. Uporaba čelade je takorekoč obvezna, SMVK pa na prepadnih poteh (tudi slovenska na Mangart) in vseh ferratah. Pa ne pozabit tudi na ustrezno fizično in psihično pripravljenost, saj sta to še vedno ključna dejavnika pri borbi s klini in skobami, samovarovanje je le varnostni pripomoček, ki nam pri napredovanju ne bo prav nič v pomoč.
Odgovorni moramo biti tako do sebe, kot tudi do svojih družin, vsaj dokler naši otroci ne bodo pri kruhu. Ko bo treba v penzion, bo pa država gotovo vesela, če ne bomo uporabljali samovarovanja, le v dovolj globoko grapo bo treba pasti.
Pa srečno v gorah.

http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=10001&id=671
Mislim, da bi bilo dobro, da si še enkrat pogledamo zgornjo stran (Jani Bele).

Neposreden padec v globino je v gorah možen marsikje - tudi tam, kjer ni zajl in uporaba SVK ni mogoča.
Najboljše napravimo, če se izogibamo poti, kjer je gužva in smo v vpadnici možnega padca kamenja. Če je na poti grušč in to je pogosto, ne moremo kriviti predhodnike, če nam pade kamen na glavo. Če vztrajamo na takšni poti, je še najboljše, da počakamo, da zgornji odidejo iz cone, v kateri so nam nevarni. Ali pa se sploh odločimo za obisk vrhov, ki niso tako obiskani, pa so kljub temu lepi. Vsaj v visoki sezoni.

hvala za vaše odgovore !
danes 25.8.2012 sem šel po slovenski gor in po ital.dol,brez problema z čelado na glavi.

Še par slikic z včerajšnjega sončnega in vetrovnega Mangarta.

V soboto zjutraj se odpeljem preko Kranjske gore, Trbiža in Predela do začetka mangartske ceste kjer parkiram. Nato se povzpnem po cesti do začetka plazu in tam skrenem na planinsko pot proti koči in sedlu. Plaz(leto 2000) je pot dobro razdejal in do Mangartske planine jo moram kar iskati. Potem gre lažje, čeprav so markacije že blede pa še kaka dodatna ne bi škodovala. Verjetno je to pot markiral tisti, ki je tudi verjetno(vemo zakaj) ne bo več.

Po prehodu čez (ta čas?) presušeno strugo se pot začne vzpenajti zares, preči cesto prvič, pride na jaso in takoj spet v gozd. Po prihodu na cesto grem skozi tunel in pred naslednjim tunelom (narisani dve markaciji) spet na planinsko pot. Ta gre potem malo čez skale(tu pa tam kako pošlatamo a nič hujšega) in pride pred zadnjim tunelom ven. Pred njim je označeno parkirišče(TNP parkirni režim!) kjer se verjetno da parkirati v izogib parkirnine na vrhu.

Po tunelu je kmalu odcep za kočo(označen s klicajem v trikotničku kar je verjetno pomota glede na to da gre za navadno cesto), pred njo malo posedim in pomalicam. Ko se vzpenjam po cesti naprej proti sedlu(pot mimo koče kar za nekaj ovinkov skrajša pot), že nekaj 100 m pred parkiriščem zavijem desno in pridem direkt pod Travnik in na sedelce, kjer je razcep poti. Iz njega zagledam plezalce po Via Italiani, ki je sicer verjetno niti opazil ne bi(srečam jih potem pri izteku plezalnega dela na it. normalko na katero se na razcepu usmerim).

Pred mano je najprej vzpon po kratkem a zoprnem melišču in tam opazim šele da sem palice pozabil na klopici pred kočo. Ali bodo še tam? No, tolažim se, da so Italijani(ki jih je tam od tujcev največ) v hribih malo bolj kulturni kot v dolini, Slovenci pa itak ne krademo no...hmmm...tu pa tam samo kdo kaj vzame!

'Plezalni' del se mi zdi lažji od npr. Triglava čez Planiko in težji od npr. Kamniškega sedla čez Okrešelj(le da je slednja pot bolj izpostavljena). Potem pride na vrsti spet melišče in tu srečam nekoga, ki ima kar na sebi privezanega psa(sicer simpatičnega Border Colia) in jo veselo maha po strmem doli mimo prepadov. Od odcepa za Kotovo sedlo se pot začne vleeeči do vrha.

Razgledi pa tam na tako lep dan fenomenalni! Tako v Avstrijo do Visokih tur in Grossglocknerja pa v Italijo do Dolomitov. Pa seveda pred nosom cela veriga Julijcev pa del Karavank,... Pač pa se spet potrdi, da Slovenci vedo geografijo samo do državne meje, saj nekdo Beljak razglasi za Kranj!

Potem se spustim dol, tisti plezalci iz Italiane tudi in ko jim potožim o pozabljenih palicah me potolažijo, da me bodo gotovo čakale tam. Potem gredo naprej, jaz pa na tistem melišču, ki je notorično po temu, da folk zaluta, zalutam tudi sam do ene kotanje s snegom. Oouups! Ko pridem gor na zajle, nek fotr z otročičkom(ne več kot kako leto do leto pa pol) štuporamo zdrvi mimo mene po robu prepada. Seveda ne on ne otrok nista imela čelade!

Po zajlah dol pridem do spodnjega melišča kjer bi prišle prav palice potem pa dol na sedlo in do koče. Ko grem proti koči me bradati možak iz starega fiata vpraša če sem kje videl koze. Možak se mi zdi malo čuden in takrat še nisem slutil da se bom v tem fiatu še peljal in to kako!

Pri koči res najdem palice. No, saj so še pošteni ljudje! Tam je tudi ta bradač, ki je očitno najdel svoje koze. Z njim je tudi neko dekle. Izvem da je on Štef(verjetno legenda Mangarta za katerega bi stavil, da ga zgoraj omenjeni verjetni markacist pozna), komunikativen, ja res malo čuden,...skratka model! Ona pa Katja(študentka, ki kot pozneje izvem tam dela diplomsko). Odpeljeta se z njegovim fiatom. Tudi jaz grem počasi po cesti dol.

Ko pridem do odcepa poti za kočo iz glavne ceste, se tam pogovarjata z nekim kolesarjem in me povabita naj prisedem ker peljeta dol. Kam pa naj se usedem? Zadaj imata vse naloženo. Pa Štef lepo odpre prtljažnik in me posadi notri med vso kramo tako da mi noge bingljajo dol in - hajd gremo! In da gas. Dobesedno! Skozi tunele šibamo kot nori in se potem pred ovinki sunkovito ustavljamo Katja ga svari naj bo previden a baje pozna cesto kot lasten žep.

No, pri prvem(od spodaj) križanju peš poti s cesto se Katja odloči, da gre dol peš, ker ji je očitno dosti vožnje v leru po klancu navzdol ter bremzanja in pretikanja v prestavo samo na ovinku! Njeno mesto zasedem jaz, Štef počaka da še koze prečkajo pot in se zapeljeva do odcepa za sirarno, kjer me odloži. Zahvalim se za vožnjo in za dozo adrenalina, ki ti jo ne da nobena še tako težka ferata in potem se posloviva. Sicer pa faca ni kaj. Vsaka čast, da še vztraja tam. Baje že 50 let.

Ko pridem do avta se odpeljem nazaj čez Predel in Tržič(sladoled) v Avstrijo kjer sem v nedeljo še kolesaril po Ziljski dolini. Iz Beljaka z vlakom do Kötschacha potem pa 80 km nazaj po kolesarski stezi.

Spletna kamera Mangart, sneg do 2000 metrov.
http://www.hribi.net/spletna_kamera/mangart/67

Prejšnjo soboto, ko sem bil s kolesom na Mangartskem sedlu, je termometer na soncu kazal 31°C

V poznem popoldnevu se odpravim na Mangrt. Sedlo je bilo v megli, višje pa se je pokazalo modro nebo. Odločim se za slovensko grapo. Snega malo, nekaj ledu, tako, da bi bilo brez derez precej tvegano, vsaj na tistem prehodu v spodnjem delu. Od JZ so se intenzivno kopičile megle in do večera zakrile vse doline v Zahodnih Julijcih, le Kanalska in Zgornjesavska dolina je bila brez megle, pa tudi Tamar. Sestopim po italijanski poti, ki je na severni strani zasnežena, potrebna previdnost zaradi zdrsa. Na sedlu je bila ponovno megla in okrepljen JZ veter, ki bo predvidoma pihal tudi jutri.

Vsem, ki se boste ta vikend odpravili v gore, na severnih straneh gora je sneg, delno pomrznjen, delno suh, eni bi rekli ne tič, ne miš in ravno to je najbolj zoprno in nevarno.

Igor, prekrasen pohod in kot vedno čudovite slike. Pa srečno in varno še naprej. Lp

Čestitke za zelo lepe fotke.

ove godine sigurno najbolji dan za uspon, kakve slike, svaka čast, još deset puta ću ih gledati

Se pridružujem predhodnikom/cam... Lepo, Igor!

to je prava poezija, noro dobre fotke...bravo

Neverjetne slike...opažam pa, da tudi najlepše 4, 10, 11 nimajo ocene 10 v povprečju..res bi rad vedel keri pametnjakovič ocenjuje take slike z manj kot 10!...verjetno nekdo, ki mu ni všeč avtor???