Skozi dolino Korošice na izhodišče (peskokop). Vreme je še vedno turobno, meglice dajejo gozdu pridih skrivnostnosti. Pogledam na uro. 12.30. Nujen bo dolg razkorak ...
Pod lovsko kočo izberem levi odcep poti, je majčkeno zahtevnejši a hitrejši. Proti Medvedji jami. Od koče ni ravno lahko najti odcep, če ne šteješ ovinkov (nad levim devetim je treba navzgor, v desno
). Pri jami sem v pičlih petih minutah. Tu sonček končno nadvlada oblake in me začenja greti (bolje - sušiti. Zavoljo trav in vej po dežju, sem moker do riti).
Do vrha Mokričke po ''ustaljeni'' poti prek trav. Osrednji greben Grintovcev na žalost zastira megla. Je pa velika Planina kot velik nebeški otoček!
Še dva dni nazaj povsem pobeljeno Kamniško sedlo, je znova kopno. Nazaj jo mahnem malce po svoje, pod Debeli hrib ter po stezici nazaj do koče. Pod njo znova utonem v megli ...
Skratka, luštno.