Včeraj (petek, 12. junija) Mokrica čez Veliki Krvavec, pod Velbom in sestop v Korošico po lovski poti. Začel sem pri Jurju zgodaj zjutraj in mimo Plečnikove umetnine nadaljeval proti Kurji dolini. Ko se je potka izgubila, sem šel kar po strugi hudournika in iskal prehode med balvani. Kjer se Veliki Krvavec odcepi proti levi, sem na desnem bregu grape zaznal potko, ki je vodila navzgor. Najbrž je to lovska pot, ki vodi po grebenu vzporedno, sam sem nadaljeval po Velikem Krvavcu pod Udiranjem. Vreme je bilo lepo, brez vetra, ponoči ni zmrzovalo, tako da sem računal, da po padajočega kamenja ne bo. In res ga ni bilo. Grapa je v glavnem dokaj lahko prehodna, sem ter tja je treba malo popaziti po vesinah iz peska in kamenja. Svežih udorov ni bilo. Ko se je grapa proti vrhu zapirala, sem se oziral za možnostjo prehoda desno na rušnat greben, pa je nisem našel. Zato sem nadaljeval po strmih, krušljivih ploščah in žlebovih, ki zadnjih 100 metrov oblikujejo zaključek Velikega Krvavca. Če je bilo poplezavanje prvih petdeset metrov nekako znosno, je bilo nadaljevanje toliko bolj zoprno. Na daleč je teren izgledal kot strma stenica iz rdečkaste skale. Ko sem prišel bližje, se je izkazalo, da gre za nekakšen hudičevo strm pesek, v katerem so naloženi kamni, ki le izgledajo kot skala. Nekaj sem jih kar izpulil, da sem naredil stop za nogo, enkrat ali dvakrat pa sem si luknjo v pesek preprosto izbrcal. Zadnjih nekaj metrov so začinile še prav tako strme trave, tako da sem se kar oddahnil, ko sem se na višini kakih 1450m prekobalil čez rob v desno stransko grapico.
In stopil skoraj direktno na stezičko. Opremljena s kar veliko možicev me je vodila skozi skalnate in ruševnate prehode. Kakih 100 metrov višje sem predvideval, da gre skozi skoraj navpično ruševje, zato sem splezal navzgor 10 metrov, a sem ob pogledu nazaj dognal, da je stezica zavila ostro desno in navzdol skozi pravi tunel iz porezanega ruševja. Možici, če pa teh ni bilo, pa prehodi skozi porezano ruševje so me vodili naprej do gredine pod Kompotelo. Po gredini sem prečil nad robom ruševja (nekako v zgornji tretjini gredine) do grape pod severnim rebrom Mokrice, pa spet ob možicih kakih 80m navzdol in nato desno po žlebu pod Velb. Pred njim levo po travnati polički na dokaj strm rušnat rob in nato naravnost navzgor skozi porezano ruševje in po mokrih strmih travah (cepin je pomagal) na greben. Do vrha Mokrice na levi je bilo še kakih 150 metrov markirane poti.
Sestopil sem po lovski poti mimo koče in naprej do peskokopa. Nato pa po gozdni cesti do pod Farjevega plazu. Ko se cesta obrne ostro v desno in nazaj, sem šel naravnost po kolovozu, nato po stezi in ko se je ta izgubila pod podrtim drevje še kakih 100 metrov po gozdu navzdol in nato po markirani poti do Jurja.
Za vzpon po Velikem Krvavcu sem se odločil, ko sem našel opis v Alpinističnih razgledih 3/1980 in objavo v starem forumu PZS (PrimozL, 2010), opisi začetka lovske poti pa so se mi zdeli nejasni. Opis v AR ne omenja hujših težav v grapi, PrimozL pa opozarja na police pod Velbom, ki da so tehnično najzahtevneši del (II. stopnja). Meni pa se je daleč najbolj zahteven zdel krušljiv in zelo strm izstop iz grape. Višje gori sem na poti naletel na kar nekaj možicev, ruševje na ključnih mestih je najbrž že nekaj časa porezano. Domnevam, da je vsaj približno enako označen tudi spodnji del poti, torej tisti, ki sem ga sam obšel skozi Veliki Krvavec. Za pristop na Mokrico s te strani bi zato priporočil varianto po poti od samega začetka. Vzpon čez Veliki Krvavec pa zanesljivo predstavlja imenitno, 1200 metrsko turo v zimskih razmerah.