Tudi mi smo za vzpon na Očaka porabili nekako toliko časa kot LG, res pa, da nas je bilo 24 in da smo to delali dva dneva.
Kot po naročilu sta bila, lepših si za tradicionalni, letos že 5. skupinski vzpon ne bi mogli izbrati. Ne prevroče, čisto nebo, razgledi do morja in do Rokavskega preliva (no, ja, skoraj). Pet smo jih krstili na vrhu, največ vredni pa so spomini vseh na doživeto. Boljšega team buildinga pač ni. Med potjo sem razmišljala, kako v gorah v skupini pomoč postane samoumevna tudi med ljudmi, ki se slabo ali skoraj ne poznajo. Nič ni le moje ali le tvoje, vsem je interes, da varno pridemo domov, da si razdelimo kaj med seboj in da popazimo en na drugega. Le zakaj tdui spodaj, v smogu ne more biti vsaj malo podobno. No, skratka, lepo smo se imeli, gor po Tominškovi in spat na Kredarico (niti ni bilo bučno), drugo jutro pa na Očaka po razglede in dušno hrano. Nato spust na Planiko, ter čez Kurico v Krmo. Sneg je pobralo, tako da ga razen v največjem hladu ni bilo več. V spominu mi bo ostala tudi Španka v družbi naše planinke, ki je od vrha do Planike drobila za menoj, popevala in ponavljala slovenske besede, se klanjala lepoti naših gora in občudovala našo Slovenijo, naš pogum ob osamosvojitvi in našo prijaznost. Hm, očitno moraš priti od drugje, da to vidiš?
