Klasična spomladanska tura. Se je treba počasi privajati na gojzerje. Iz Zadnjice grem po mulatjeri do zasnežene grape pod Skokom, nato pa namestim dereze, pa cepina v roke in grem. Grapa je ravno še toliko zasnežena, da so pokriti vsi skoki, višje nad mulatjero pa je tudi nekaj ledu. Ko je grape konec, zavijem v levo in prečim v okviru stare Kugyjeve poti na "plaz". Sledi rahlo enolično vzpenjanje, ki pa ob lepih pogledih na bližnje gore kar hitro mine. Sledi nekoliko bolj strm prehod, ki je v sredini tudi za nekaj metrov poledenel in že sem v konti pod Morbegno. Če ne danes si rečem, ne bom šel nikoli in takoj zavijem v desno in gor na Vrh Zelenic (2468), ki so bile že neštetokrat na dosegu roke. Malo se razgledam, pofotkam in sestopim nazaj v snežno konto pod Morbegno, sledi kratek vzpon in znajdem se na izravnavi. "Domačina" seveda ni, tisti napis na vratih "pridem takoj" pa je tudi dokaj relativen. Grem naprej preko podov in gor proti Bovški škrbini. Prvi del je bolj ali manj kopen, grapa pod "škrbino" pa je lepo zalita, tudi nadaljevanje po "plošči" je bolj kopno, kot sneženo, le zadnji vršni del je zopet sneg. Da je sneg ves čas vzpona lepo držal verjetno ni treba poudarjati, saj je preko noči pomrznil. Na vrhu sta že dva, ki sta prišla gor s Kredarice. Kratek pomenek in kmalu za njima tudi jaz zapustim vrh. Seveda se vračam dol proti Doliču, sneg počasi odpušča, grem po zimskem prehodu, preverim stanje koče, ki je videti v dobrem stanju in se na čevljiv podričam v snežno konto pod Dolič, zatem spet namestim dereze, za prečenje bolj izpostavljenega dela. Nižje jih snamem in se podričam dol proti Komarju. Vse grape do "balvana" so še pod snegom, sicer pa je tudi nekaj kopne steze. Lepa krožna tura v popolni trentarski prvinski samoti. Zame najlepši vzpon. Lepe praznike želim.