Brez Zajzere prav dolgo res ne gre. Ta lepa dolina, ki je sedaj prav samotna, me pozimi še posebej privlači. Parkiram na parkirišču štev. 2, potem pa na smučeh proti spodnji postaji žičnice. Sprva je snega malo, vendar dovolj, da gre s smučmi. Zgoraj pri spodnji postaji tovorne žičnice ga je že kakih 40 cm, večinoma suhega in večinoma brez podlage, no na vrhu je kakih 10 cm prav svežega pršiča. Še najbolje bo, da grem kar po stezi si mislim in res je kar šlo, le pod "mostičkom" je bilo treba nekaj metrov peš. Malo naokoli prideta dva Italijana, s katerim smo se pozdravili že spodaj na parkirišču. Izmenjaje vlečemo špuro v Žabniško krnico. Ona dva potem zavijeta nekam gor pod S steno Viša, meni to ni preveč všeč in grem po osrednjem delu krnice, tam je sedaj še pravi labirint med balvani. Pod Nabojsovo škrbino zavijem v desno, pod steno odložim smuči in se opremim za vzpon. Grem tik ob steni in naravnost navzgor, sneg je ravno pravšnji za vzpon, višje je bilo pred leti ponavadi ledeno, sedaj je samo sneg. Še višje grem nekoliko v desno in pridem na letno pot, ki se jo seveda le sluti. Tu in tam me kakšna rdeča pika opozori, da sem še vedno na poti. Aja mraz, pa ni bilo sile, kakih - 15, ravno prav, da ti ni vroče
. Celo sonce se je sramežljivo pokazalo izza Viša. Vrh je spihan, tako, da je treba zadnje metre večinoma po skali, v pomoč je jeklenica. Razgled seveda lep, vendar tokrat precej omejen. Prav dolgo nisem bil gor, saj je bila dolina daleč spodaj. Pošljem sms pozdravček nekam čez gore proti vzhodu in sestopim do smuči. Zamenjam opremo in previdno odsmučam. V zgornjem delu je bilo kake pol metra suhega snega, začuda ni skoraj nič škrtalo, med balvani sem se držal špure, od koče Pellarini pa je šlo bolj za silo do žičnice, vmes celo malo peš, cesta je bila spet OK. Skratka turca kot se šika, ko bo kak meter več snega, bo pa še bolje. Zimski vzpon na Nabois se seveda ne more primerjati s plezanjem po grapah, je pa vseeno lepo. Za konec seveda še postanek pri Sabini, kjer so vedno zelo prijazni
.