Nabojs / Monte Nabois Grande

Via Nord (17.08.19)

Do 1734m je pot označena, od tukaj naprej pa je vsaj zame kolikor sem danes videl najboljši Stritarjev zapis smeri. Nekaj malega spusta ter v levo do polovice grape. Desno čez rob in levo navzgor čez rušje. Levo prečenje grape in kmalu se pričenja uživaško poplezavanje po sistemu žlebov. Sam sem šel verjetno malo po svoje, proti vrhu prečim v desno in izstopim na vrh iz desne strani. Lažje varijanta je da nižje prečite v levo na vzhodni markiran greben , ki pripelje iz smeri koče Pellarini. Možicljev je dovolj, težko bi rekel da je ta smer, če se je lotiš takole ali pa izstopiš levo pravilno ocenjena z II. Nadaljeval sem na Viš po SZ debri.

6.10.2019-Zelo razgleden in ne preveč zahteven vrh.

Veliki Nabojs (Cima Nabois Grande 2313 m) – razmere 10.8.2022,

je gora v senci Viša, ker je njen mnogo višji in mogočnejši sosed vselej bolj in prej deležen obiska, da je v senci – no čisto dobesedno ne, a Viš na jugu ga res skoraj zakriva. Vendar pa je pot na V. Nabojs iz Zajzere do koče Pellarini prijazna in prijetno senčna, od koče dalje pa je obisk gore poleti sicer vroč, a zelo zanimiv, saj spet lahko opravimo krožno turo – po eni gor in po drugi dol.
Tako kot sta že dolgo obstajali grebenska in normalna pot za pristop na vrh V.Naboisa, pa so sedaj iz doline, poleg tiste običajne udobne poti pod tovorno žičnico, trasirali še eno novo, ki poteka desno od nje in gre bolj ali manj po gozdu, preči le nekaj delov spodnjih melišč ter poteka desno od glavne grape pod Pellarinijem, gledano navzgor. Označena je z velikimi rdečimi pikami in smernimi puščicami »Rif Pellarini«, na začetku pa je kot del neke učne poti (The forest sound), označena tudi s tablami in priložnostnimi opisi na njih. V zgornjem – zadnjem delu je sicer nekaj bolj strma in ponekod mokra, a tudi tam so postavljena na dveh mestih vrvna varovala, sicer pa je tudi ruševje vselej pri roki.
Od koče dalje: Grebenska pot – ki jo sedaj imenujejo Via Alpinistica Gasparini – Florit (zahtevnost na nekaj mestih doseže I. in nekaj plezarije po vseh štirih, kaj več pa ne), je dokaj dobro urejena, označena, opremljena z jeklenicami in čez prečno grapo dobro zavarovana, ta običajna pot (Via normale) pa dosti manj, markacije so obledele ali pa kar že izginile. V zadnjem zaključnem delu vzpona pod vrhom, ko se obe poti združita, so zopet nameščene nove lepe jeklenice … ali pa samo jaz že tako dolgo nisem hodil tod, da so se mi zdele kot nove.
Skratka – za povzetek: lep, zanimiv in ne pretežak planinski izlet s čudovitimi razgledi in nekaterimi drugačnimi pogledi na Viš-evo in Montaž-evo skupino gora – zato pa je nastalo toliko lepih fotk.

...med prekladanji vreč s peskom, nočnim "dežurstvom" ob spremljanju hidroloških podatkov, ponovnim prekladanjem vreč in tistimi najbolj grozljivimi prizori - ob pomoči prizadetim, smo si na sončno nedeljo vseeno vzeli en dan "za dušo". Zato, ker je bila tam napoved boljša, pa tudi iz spoštovanja do našega GRS gremo k sosedom...

Veliki Nabojs je lep razglednik, a se tik ob višjem Višu kar malo izgubi. In je verjetno tudi precej bolj zapostavljen. A je vreden obiska. Sploh grebenska pot je že kar za sladokusce.

https://trobec.blogspot.com/2023/08/nabojs-2313m-682023.html

Včaraj na Nabojs po Chersiju in potem sestop v dolino mimo Pellarinija.

Na Chersiju sem se ubadal s tem, čemur Mašera pravi "strma in nevarna snežišča". Ko sem imel Studence že za sabo, se snežišča niti niso zdela problematična, ali sem jih obšel po levi ali pa po dovolj širokih krajnih zevih. Za krnico, v zadnji prečki pod sedlom, pa se situacija spremeni, z veliko pametovanja in malce alpinističnega znanja bi se jim še lahko izognil, vendar sem raje šel čez z zimsko opremo. Do Nabojsa potem snežna problematika izgine, na začetku se treba je izogniti še enemu manjšemu snežišču, kakšnih 20m pod vrhom je še en jezik, vendar tudi ta lepo obhodljiv. Pri Pellariniju sem opustil namero, da bi šel okoli Lastovic, me je pa v koči prijazno pogostila gospodična. Od avta do avta je v teh razmerah naneslo skoraj 11 ur.

hvala za slike, ja to je vetrolom verjetno iz konec zime , ali je ta del med konec doline Saisera in odcep poti 611 proti bivak Stuparich?ali je še naprej od odcepa? bom sporocil pravi sekcij CAI naj grejo požagati kadar možno .

Alessio, ta del je pred odceptom za bivak, kakšnih 10 minut za zadnjim mostom po poti 616. Pripenjam še nakaj slik.

coffee, mogoče bi tvoj zapis razmer bolj pasal pod Sentiero Alpinistico Carlo Chersi.
Na polici na sl.52 sva te gledala pa lani na poti Gola NE.

Tadej lahko brez problema tja premakne, če je bolj ustrezno.

Jaz pa lani vaju nazaj.

Coffee, čestitke. Tura za visokogorske romantike par excellence.

Hvala palček in se strinjam.

Coffee ,ponovno hvala za info

Včeraj na Nabojs po Via nord.
Snežišč v smeri ni.
V zgornjem delu pod steno, pred izstopom na gamsovo polico, kar zagruščene plate.
Izstop v desno, po travnati polici, pod križ.
Divji svet Zahodnih julijcev v vsej svoji lepoti.

Pika, čestitke, super turo si opravila

Že lani sem si rekel, da naslednji obisk bo čez severno steno. "Via Nord". Sestop takrat ni bil definiran...je bila kar bolj spontana odločitev na terenu za "Karlotovo".

https://trobec.blogspot.com/2024/08/nabojs-cez-severno-steno-1082024.html

Lepo, da so očistili drevje.

Glede tega so se pa kar potrudili, so očistili temeljito.

6.9.2025 in 7.9.2025
Izhodišče: Zajzera P3
Tokrat malo drugačna tura, z nama je odšel še 10letnik, navajen "vsega hudega". Izberemo parkirišče P3, zaradi lažjega vračanja, saj smo naredili krožno turo.
Držimo se najprej z zelenimi pikami označene tematske poti, nato z modrimi oznakami, potem pa se priključimo novi poti proti koči Pellarini. Povzpnemo se po grebenski poti, ki je tudi malo plezalna, grapa pa je lepo varovana. Proti vrhu se vzpenjamo tudi po grebenu, tik pod vrhom pa je še nekaj jeklenic. Od vrha se spustimo po normalni poti do Nabojsove škrbine, ter po poti C.Chersi do bivaka D.Majcen/D.Mazzeni. Po tej poti je precej grušča, ter kaj nekaj vzponov in spustov, je potrebno biti previden, nadobudnež pa je bil v stalni navezi. Do bivaka prispemo ravno ko se stemni (potrebovali 12ur s počitki). Pri bivaku so še trije Francozi, vendar je prostora dovolj. Zjutraj se tako "spočiti" vrnemo do avta, po sami poti je še vedno potrebna previdnost, pa tudi pod slapom je še nekaj "telovadbe".
Zaključek, mali pravi, da je bilo krasno
Nabralo se 19,5 kilometrov in dobrih 1900 metrov vzpona