Od Ljubelja do Korenskega sedla … od kamna do kamna, obmejnega seveda, po vseh pohodnih vrhovih in kucljih, ki so bili v najini liniji. Tiste ta štrikaste in ta kosmate sva izpustila
.
Dva dneva dogodivščin, dva dneva užitkov in preizkušenj. Vreme nama je služilo tudi takrat, ko je vsepovsod naokoli že vlivalo. Hvala vam tam zgoraj
.
Ni moj namen pisati če je še kaj snega na poti. Ni ga več, niti na najvišjih vrhovih ne. Niti ni moj namen pisati o tem, kakšna je pot. Prelepa je, ne da se je opisati
.
Moj namen je predvsem napisati nekaj napotkov tistim, ki se bodo odpravili na to prečenje.
PRVI dan ...
Začetek prvega dneva je bil na Ljubelju in čez Malo glavo na Vrtačo, s skokcem na Svačico in vzponom na Stol. Nato prečenje glavnega grebena od kamna do kamna, spust proti Medvedjaku in čez Struško na Golico proti cilju prvega dne … spanje v koči pod Golico.
In ravno ta dan so tam praznvali 70 let predsednika PD Jesenice
. Harmonika je zavijala pozno v noč, smrčači tudi, sva pa hvaležna da sva lahko imela svojo sobo
. Hvala prijazni oskrbnici in pozdrav @ Oldtimer-ju, ki sva ga tudi srečala tam.
Na tem delu poti ni težav z vodo in hrano. Koča na Zelenici in na Stolu je stalno odprta, koča na planina Svačica pod Struško pa je bila kljub poznemu datumu zaprta. Tudi krav še ni bilo tam. Neoporečnih izvirov vode ob poti ni.
Pot po vrhovih od Ljubelja do Golice je dolga 33,6 km, premagati je potrebno 3256 m višincev. Pot je z malce občutka vseskozi sledljiva, čeprav ni povsod markirana
DRUGI dan ...
Drugi dan se je nadaljeval z vzponom na Klek in grebenčkanjem do Dovške babe. Sledi spust na sedlo Mlinca in vzpon proti Kepi in vrhove okoli nje. Nadaljevanje spet s spustom proti sedlu Jepca in markirane poti je tu zaenkrat konec. Nemarkirana pot poteka naravnost naprej ob obmejnih kamnih mimo oznake za medvede
. Vmes se pojavi oznaka za Via Alpino, ki jo sledite in kasneje zapustite pri najlažjem prehodu poti na obmejni greben malo pred Kresiščem.
Sledi nadaljevanje na Trupejevo poldne in nato direktno po njegovem grebenu naprej. Od tu se z redkimi izjemami stalno držite smeri obmejnih kamnov. Čez Blekovo, Vošco, Bavhe in ostale vrhove vas bodo nezmotljivo pripeljali do Korenskega sedla.
Na tem delu poti je glavni problem voda. Edina pitna voda ob poti se dobi pri izviru Koritec pred vzponom proti Kepi. Verjetno se dobi tudi na planini Dovška Rožca, kamor so ravno prignali krave. Na Blekovi planini vode ni.
Za spanje ni veliko možnosti. Morda pri pastirjih na Dovški rožci, zagotovo pa na čistem podstrešju avstrijske koče Mitzi Moitzi tik pod Kresiščem
In za zaključek ...
Enkratno prečenje, ki zahteva stabilno vreme. Nahrbtnik naj vsebuje res samo nujne potrebščine, da bo čim lažji. Vse ostalo naj bo voda in hrana. Tik po zaključku poti po 71 km in 6000 m višincev sem bil prepričan, da te poti v celoti ne bom več ponovil. No …danes že razmišljam drugače