Danes mi je bilo malo dolgčas in ker ste me zdražili s tistim Pragom, sem šel malo pogledat.
Tisto karto od Pastirice , z vrisanimi sledmi sem si nekako že v petek zapekel v možgane. Parkiral sem na neki s travo porasli gozdni cesti, ki gre proti grabnu in po njej tudi pričel pot. Kaj hitro je bilo ceste konec in sledil je soust v graben, do nekih tolmunov. Na drugi strani grabna pa tudi hitro zagledam potko. Nekaj časa je bila lepo sledljiva, a ne prav dolgo, pa kaj moreš. Sem šel direkt v breg, pač slej ko prej tudi naletiš na pot višje in tudi sem. Ta pot je prečila grapo in se zgubila v gostem grmičevju, ki prerašča poseko. Ko se prebijem skozi grme ugledam nekakšno solnico vrezano v štor, nad njo pa zgleda malo, kakor da bi bila lahko pot, kar hitro potrdi stop vžagan v podrto drevo. Kmalu se znajdem na bolje vidni poti, ji sledim in vseskozi dolgo prečim v levo, čez par grap in pod previsi. Pot se večkrat zgubi, zato je potrebno imeti oči na pecljih.
Rob planote dosežem kar dosti bolj jugovshodno od Praga (modra črta na karti od Pastirice).
Od tam pa po malo lažje sledljivih potkah pridem do makadamske ceste, ki vodi na Pl. Dol. Na levem ovinku, preden se cedta začne spuščati proti planini grem naravnost dol po nekem grabnu, do tistega prvega travnika pri Pragu. Tu prične deževati, jaz pa iščem dalje najprej po kolovozu, in po tem na rob. Po dobrih 100m hoje ob robu, se pokaže možic ki nakazuje povratek v dolino. Pot je hitro v najbolj zoprnem delu začinjena še s podrtim drevjem, pa še namočeno je bilo.
Nadaljujem navzdol, pot je, poti ni, malo direkt, po enem grabnu, v upanju, da nima nobenega skoka, lilo je kot iz škafa in spet udanem pot, ki preči lepo proti izhodišču. Ko pridem, do tistega prehoda z jeklenico, je le-ta zaradi razmočenosti prekleto prav prišla. No od tu pa ni bilo več veliko do avta.
Cesta je pa tudi v zelo dobrem stanju.
Gobe nobene razen ene.
