Včeraj (četrtek, 14. maja) čez Repov kot na Srebrno sedlo, nato na Planjavo in nazaj čez Sukalnik. Začel sem na Jermanci v upanju, da bo vreme zdržalo vsaj dopoldne. Dolgo je že tega, kar sem pot čez Repov kot zadnjič prehodil. Včeraj je bila je v celoti kopna. Prehod skozi grapico, ki je na vrhu zadnjih travnatih vesin na levi strani skalne bariere pod sedlom, sem našel brez težav. Na sedlu sem si obetal pogled na Petkove njive in Korošico, pa ni bilo nič. Oblaki so od tam vreli kot iz kotla.
Podvizal sem se proti Planjavi. Na poti takoj nad sedlom je bilo snežišče, mestoma malo bolj strmo. Ker nisem vedel kaj me čaka naprej, sem si nataknil dereze, pa bi tistih 50 metrov morda šlo tudi brez. Naprej do vrha ni bilo več snega.
Na vrhu se je videlo proti Avstriji, z naše strani pa so megle rinile že od vsepovsod. Sestopil sem čez Sukalnik. Na poti so številna snežišča, večino se jih da obiti, na dveh ali treh sem pri prehodu uporabil cepin. Zaradi občasne slabe vidljivosti sem malo zamočil na rami pod Sukalnikom, kjer pot za kakih 50 metrov zavije rahlo levo in se spusti po skalnato travnatih vesinah. Ni mi bilo čisto jasno, kako je tam s snežišči, zato sem se ob uporabi derez in cepina raje spustil kar naravnost navzdol po večjem snežišču ob steni do zavarovanega dela poti, ki vstopi v sistem polic. Kot sem videl kasneje, ko se je malo odprlo, bi izgubil manj časa, če bi se držal poti saj najbrž ne bi bilo potrebno natikati derez.
Spust v smeri proti Pastircem sem si privoščil po melišču. In še o novem snegu: v celoti ga je pobralo.