Včeraj sva se zapeljala v Trnovski gozd. Najin cilj je bil Poldanovec. Po vzponu od izhodišča za Poldanovec po gozdni cesti prideva do križišča, kjer stoji informativna tabla. Na njej je vrisana krožna pot, tako da lahko do vrha Poldanovca prideva po levi ali desni strani doline. Na tabli so vrisani tudi najvišji vrhovi (V. Bukovec, V. Češevnik in Mojski vrh). Naredila sva krožno pot okoli doline oz. kotanje Mojske drage. Odločiva se, da nadaljujeva desno po cesti, ki je nekoliko daljša. Zanimivo je bilo, da so vse poti in kolovozi v tej dolini zasneženi oz. so na njej zameti in sicer od 20 cm pa tudi do 2 m. Na krožni poti prideva do barake, ki jo je že načel zob časa, zanimivost te barake je, da so tu nekoč delavci prenočevali, ko so z bližnjega hriba spravljali les, saj je od te barake navzgor nekoč bila speljana žičnica. Ko prispeva do vznožja Poldanovca nas usmeri v desno na kolovozno pot, ki se strmo vzpne in po 15 minutah prispeva na vrh, ki je zelo razgleden. Žal tega dne vidljivost na Julijske Alpe, Cerkljansko in Šentviško planoto ni bila optimalna, saj je bila nizka oblačnost. Z vrha Poldanovca nadaljujeva pot po kolovozu, ki se prečno spušča, in po nekaj minutah hoje naju pripelje do ostrega desnega ovinka in nadaljujeva po cesti navzgor, zavijeva desno mimo prej opisane informativne table. Ob vračanju po cesti, na vrhu klanca zavijeva desno čez manjšo jaso, na kolovozno pot, ki se po nekaj minutah hoje strmo vzpne in po 20 minutah prideva na Mojski vrh (1313m), s katerega se ob lepem vremenu vidi na preostali del trnovskega gozda. Najin obisk Trnovske planote zaključiva v Okrepčevalnici Lazna na Lazni, ki je odprta ob vikendih.