V soboto sva se povzpela na tale vrh, ampak za tiste res prave, daljne poglede, se bo potrebno potruditi še enkrat. Zakaj pa ne, saj sem bila jaz prvič na tem vrhu, po dolgih letih odlašanja, ja enkrat bo pa treba tudi sem gor.
V načrtu je bila krožna tura, a nisva bila sigurna, če se bo nama ljubilo pešačiti s parkirišča v Zajzeri nazaj do Ovčje poti. Sva rekla, bo odločitev padla na vrhu. A sva se prav hitro odločila, da se po tistem šodru ne bova vračala, greva raje poprobat še drugi šoder
. In iz te zamisli je prav lepo ratala krožna tura. Spust torej preko bivaka Gemona, kjer je oblačnost začela že popuščati in preko Rudnega vrha do koče Grego, kjer sva odložila prtljago in se usedla k eni od krajnih mizic, kjer ti lep pogled proti Montaževi skupini ne uide. Ob kavici in pivu je čas kar hitro tekel, tako da sva tudi tu zapustila udobje in nadaljevala malo po potki, malo pa po novi cesti do doline. Od tu naprej nama sicer ni najbolj dišalo, ampak do avta se je bilo potrebno vrniti.
Pa nama je ratala prav dobra kombinacija poti, saj sva malo naprej od hiške Montasio zavila na gozdno potko, ki naju je pripeljala v široko prodišče potoka Zajzera in po njej sva hodila sprva po drobnem drobirju, kasneje pa med balvani dokler niso od vsepovsod privreli na dan studenčki in se oblikovali v živi potoček, ki je po produ brzel naprej proti Ovčji vasi. Tu sva stopila na breg, a sva se do vode še vračala, tudi do gostišča Oitzinger sva šla na oglede in spremljala odcepe poti do koče Pellarini. Tako sva si nabrala dodatnih šest km približno, a nama je bilo izredno všeč. Res všečna tale krožna tura!