V petek in soboto smo se povzpeli na Pelc nad Klonicami, Veliki Pelc in Srednji Pelc. Vendar to ni vzpon treh mladcev ali treh iskušenih starih mačkov, polnih energije ala Jovan ali Tone. To je bil vzpon enega alpinista poznih mladih let in dveh povprečnih šestdesetletnikov, od katerih je imel eden še malo slabši dan.
V petek smo malo čez štiri krenili iz Bavšice proti Zavetišču pod Špičkom. Do tja smo prišli skupaj z ugašujočim dnem. Tudi ta konec tedna Zavetišče še ni bilo odprto. Namestili smo se v zimski sobi in hitro pozaspali.
Zjutraj smo vstali skupaj s soncem. Po vseh jutranjih opravilih smo ob pol sedmih krenili proti današnjim ciljem. V škrbini za Gradom smo se opasali in krenili proti vrhu. Dokler gre greben pokonci plezanje tudi za naju ni noben problem. To pa seveda ne velja za navpične skoke navzdol, čeprav so visoki samo cca 3 metre. Na vseh treh takih mestih naju je Iztok varoval. Ko si enkrat na štriku in ko veš da ne moreš nikamor zdrsniti, pa je tudi to dokaj enostavno plezanje. Dva od treh bi sedaj lahko preplezal navzdol brez varovanja, razen skoka na Bos-ovi sliki št.20.Navzgor pa že iz prve.
Iz škrbine na PNK smo rabili eno uro in petnajst minut. Nama se je to zdelo kar hitro. Po kratki malici smo nadaljevali po grebenu. Na Velikem Pelcu smo bili ob deset do desetih in na Srednjem ob dvajset čez deset. Kazalo je da bomo v dolini že sredi popoldneva. No tu pa so se stvari začele zapletati. Ob pogledu na Zadnji Pelc smo se takoj odločili, da ga izpustimo. Odločili smo se da sestopimo proti Nizkemu vrhu preko Zajčjih polic. Začeli smo sestopat in iskati ta prehod. Sestopili smo že do višine okrog 2000m do 2100m, o policah pa ne duha ne sluha. Iztok je na mobilcu še enkrat prebral opis in ugotovil, da moramo iskati bolj v smeri Zadnjega Pelca. Vendar smo v tej smeri naleteli le na prepadne grape. Nato je predlagal, da se vrnemo na SP in se spustimo proti ZP in tam iščemo prehode do Zajčjih polic. Moj predlog pa je bil, ura je bila že poldne, da se vrnemo po isti poti do Škrbine v Gradu in nato skozi Balo v Bavšico, saj pot poznamo. Po kratkem premisleku sta se oba strinjala z mano. Povzpeli smo se nazaj na greben in PNK dosegli malo pred drugo uro. Potem pa se je začel sestop ki je mnogo težji kot vzpon. Marsikje nikakor nisem mogel ugotoviti, kje smo se brez problemov vzpenjali. Vsi sestopi so se mi zdeli krušljivi in nevarni. Pri takih sestopih si na vrhu vedno pravim: "Ivo, pa kaj ti je tega treba bilo". In sam pri sebi si obljubim, da je to moja zadnja tako zahtevna tura. A kaj ko v trenutku ko stopim na trdna tla že razmišljam o naslednji, podobni turi.
Čeprav se nazaj nismo nikjer varovali, smo za sestop potrebovali dve debeli uri. Nato pa je sledil še mukotrpen spust čez Brežiče v Bavšico. Zaloge vode so nam že pohajale, tako da smo se tankega curka vode pri Lovski koči res razveselili. Do avtomobila smo se privlekli okrog osme ure.
Tako: to je zgodba o dveh povprečnih, starih planincih z veliko željo in malo manjšo močjo - vrh pa sva le dosegla.